Psihične stiske v obporodnem obdobju

Ko se rodi otrok, se rodi tudi mama. To trditev pogosto slišimo ob rojstvu otroka, vendar redkeje pomislimo, za kako veliko psihološko preobrazbo ženske dejansko gre. Obdobje nosečnosti in prvega leta po porodu prinese številne telesne, hormonske, čustvene in odnosne spremembe. Medtem, ko družba od nosečnice in novopečene mame pogosto pričakuje predvsem srečo, hvaležnost in izpolnjenost, je dejansko doživljanje ženske lahko precej bolj kompleksno. Veselje se lahko prepleta z dvomi, strahom, utrujenostjo in občutkom izgubljenosti. Pri nekaterih ženskah pa se razvijejo tudi resnejše duševne motnje, ki zahtevajo strokovno pomoč.
Obporodno obdobje je eno najintenzivnejših razvojnih obdobij v življenju odraslega človeka. Ženska se ne prilagaja le skrbi za novorojenčka, temveč se spreminjata tudi njena identiteta ter odnos do partnerja, lastnih staršev, poklicne vloge in sebe same. Zato ni presenetljivo, da se lahko prav v tem obdobju pojavijo psihične stiske ali pa se okrepijo že obstoječe ranljivosti. Pomembno je poudariti, da psihične težave po porodu niso znak šibkosti, slabega materinstva ali pomanjkanja ljubezni do otroka. Gre za zdravstvene težave, ki so pogoste in jih lahko uspešno zdravimo.

OBIČAJNA ČUSTVENA NIHANJA ALI DUŠEVNA MOTNJA?

Skoraj vsaka ženska v nosečnosti in po porodu doživlja močna čustvena nihanja. Zaradi hormonskih sprememb, pomanjkanja spanja, telesnega okrevanja po porodu in nove odgovornosti se lahko pojavijo jokavost, razdražljivost, občutljivost ali občutek preobremenjenosti. Temu pravimo poporodna otožnost oziroma »baby blues«. Pojavi se pri približno 50–80 % žensk po porodu. Takšno stanje se običajno pojavi drugi do peti dan po porodu in spontano izzveni v približno dveh tednih. Ženska kljub večji čustveni občutljivosti ohranja stik z realnostjo, zmore doživljati veselje in postopoma pridobiva samozaupanje v novi vlogi. Če pa stiska traja dlje, se stopnjuje ali pomembno ovira vsakodnevno življenje, ne govorimo več o običajnem prilagajanju, ampak o duševni motnji, ki zahteva strokovno obravnavo.

POPORODNA DEPRESIJA – VEČ KOT LE ŽALOST

Poporodna depresija je ena najpogostejših duševnih motenj v obporodnem obdobju. Pojavi se lahko že med nosečnostjo ali kadarkoli v prvem letu po porodu. Najpogosteje se pojavi v štirih do dvanajstih tednih po porodu. Ocenjujemo, da prizadene približno 15–20 % žensk, vendar jih veliko, zaradi občutkov sramu in krivde, pomoči ne poišče. Pomembno je vedeti, da depresija ni le žalost. Pogosto jo spremljajo simptomi, kot so izguba življenjske energije, občutek praznine, zmanjšano zanimanje za dejavnosti, ki so žensko prej veselile, motnje spanja in apetita ter občutki nevrednosti. Mnoge ženske, ki zbolijo za poporodno depresijo, povedo, da imajo občutek, da so odpovedale kot matere ali da si njihov otrok zasluži boljšo mamo. Posebej boleč je občutek, da bi morale biti srečne, vendar tega ne zmorejo. Zaradi tega mame pogosto skrivajo svoje občutke, težave in stisko ter navzven skušajo delovati urejeno, medtem ko se v notranjosti spopadajo z veliko osamljenostjo.

KO PREVLADA STRAH – POPORODNA ANKSIOZNOST

Čeprav se v javnosti največ govori o poporodni depresiji, je anksioznost oziroma pretirana tesnoba v obporodnem obdobju vsaj tako pogosta. Nekatere raziskave kažejo, da se simptomi anksioznosti lahko pojavijo pri 25 – 40 % žensk v obporodnem obdobju. Vsaka mama je kdaj zaskrbljena zaradi ali za svojega otroka. Pri anksioznosti pa skrb postane pretirana, neobvladljiva in izčrpavajoča. Ženska lahko neprestano preverja, ali otrok diha, ali dovolj je, ali se pravilno razvija, ali se mu bo zgodilo kaj hudega ... Ženska ima lahko občutek izgube nadzora, je ves čas napeta in občuti notranji nemir. Pogosto težko zaspi, čeprav je zelo utrujena, saj ji misli ne dovolijo počitka. Poporodno anksioznost lahko spremljajo tudi telesni simptomi, kot so razbijanje srca, občutek dušenja, vrtoglavica, tresenje ali panični napadi. Mnoge mame zmotno mislijo, da izgubljajo razum, v resnici pa gre za anksiozno motnjo, ki jo je mogoče uspešno zdraviti.

POPORODNA PSIHOZA – REDKA, VENDAR RESNA DUŠEVNA MOTNJA

Med najresnejše duševne motnje v obporodnem obdobju spada poporodna psihoza, ki se pojavi pri približno 1–2 ženskah na 1000 porodov (0,1– 0,2 %). Kljub temu da je zelo redka, zahteva takojšnjo psihiatrično obravnavo. Običajno se razvije v prvih tednih po porodu, začne se nenadoma in lahko zelo pomembno vpliva na doživljanje, mišljenje in vedenje mame. Kaže se z izrazito zmedenostjo, nespečnostjo, nenavadnimi prepričanji, blodnjami ali halucinacijami. Ženska izgubi stik z realnostjo in lahko zaradi bolezni razvije strah pred dojenčkom, občutke odtujenosti od otroka in ima težave pri navezovanju z otrokom. Gre za urgentno medicinsko stanje. Ob pravočasnem zdravljenju pa je napoved pogosto dobra in večina žensk dobro okreva.

ZAKAJ PRIDE DO PSIHIČNIH TEŽAV?

Dolga leta so psihične težave po porodu pripisovali le hormonskim spremembam. Danes vemo, da so vzroki veliko bolj kompleksni in težave v obporodnem obdobju razumemo s pomočjo biopsihosocialnega modela. To pomeni, da vemo, da na razvoj duševnih težav vplivajo biološki dejavniki, osebnostne značilnosti ženske, njene življenjske izkušnje in tudi socialno okolje. Večje tveganje imajo ženske, ki so že prej doživljale depresijo ali anksioznost, imele težke življenjske izkušnje, ženske, ki so doživele travmatične izgube ali nimajo zadostne podpore bližnjih. Pomemben dejavnik so tudi visoka pričakovanja. Sodobna družba pogosto ustvarja podobo popolne nosečnice in mame, ki je vedno mirna, zadovoljna, urejena in popolnoma predana nosečnosti ali otroku. Ko se resničnost ne ujema s temi predstavami, se lahko pojavijo občutki neuspeha in krivde. V psihoterapevtskem delu pogosto vidimo, da rojstvo otroka prebudi tudi lastne zgodnje izkušnje navezanosti. Ženska lahko ponovno začuti stare občutke zapuščenosti, negotovosti ali neustreznosti, čeprav se jih prej morda sploh ni zavedala.

KAKO LAHKO POMAGAMO?

Največja ovira pri zdravljenju pogosto ni pomanjkanje strokovne pomoči, temveč prepričanje žensk, da morajo vse same. Številne svoje stiske skrivajo, ker jih je strah, da jih bodo drugi označili za slabe mame. Bližnji lahko naredijo veliko že s tem, da poslušajo brez obsojanja. Namesto izjav »saj bo minilo« ali »bodi vesela, da imaš zdravega otroka« je veliko bolj koristno vprašati: »Kako si? Kako ti lahko pomagam?« Pomembna je tudi konkretna pomoč pri vsakodnevnih opravilih, omogočanje počitka in spodbujanje, da ženska poišče strokovno pomoč, kadar jo potrebuje.

KDAJ POISKATI POMOČ?

Če občutki žalosti, tesnobe ali brezupa trajajo več kot dva tedna, če pomembno ovirajo vsakodnevno življenje ali če se pojavijo misli o samopoškodovanju oziroma o škodovanju otroku, je treba čim prej poiskati strokovno pomoč. Danes so na voljo učinkovite oblike zdravljenja, ki vključujejo psihiatrično in psihološko pomoč, psihoterapijo, zdravljenje z zdravili ter multidisciplinarno obravnavo. Cilj ni le zmanjšanje simptomov, ampak pomoč materi pri vzpostavljanju občutka varnosti, zaupanja vase in kakovostnega odnosa z otrokom.
Materinstvo ni preizkus popolnosti, ampak obdobje velike življenjske spremembe. Tako kot se telo po porodu celi in prilagaja, potrebuje čas tudi duševnost. Psihične stiske v obporodnem obdobju so pogoste, vendar jih vedno bolje prepoznavamo, razumemo in zdravimo. Najpomembnejše pa je zavedanje, da nobena mama ne bi smela ostati sama s svojo duševno stisko. Iskanje pomoči ni znak neuspeha, temveč odgovoren in pogumen korak k boljšemu zdravju matere, otroka in celotne družine.