Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Igranje preko igralnih avtomatov predstavlja igralniški industriji kar 70 odstotkov vseh dobičkov iz naslova iger na srečo. Znotraj teh 70 odstotkov pa je 30 odstotkov dobička iz naslova prekomernega igranja na srečo. Tako so se veliki proizvajalci igralnih aparatov odločili, da v same aparate vgradijo elemente, ki bodo posameznika ob igranju na srečo opozarjali na nevarnosti prekomernega igranja na srečo in jim ponujali pomoč v različnih institucijah. Drugi predstavljan način samoomejevanja pa nastaja kot nadgraditev sistema sledenja igralcem. Predstavljene pa so tudi možnosti za uvajanje tovrstnega sistema v Slovenijo 4

Možne ovire za ustavitev „gemblanja“


Igranje na srečo je ne le v slovenski družbi ampak tudi v družbah po svetu pogosto obravnavano kot negativna in neproduktivna dejavnost, kjer posamezniki za denar lovijo sanje oziroma zadovoljujejo neko, ljudem pogosto nerazumljeno, slo po igranju. Iz preteklosti poznani "kvartopirci" in "kockarji" so se umaknili novodobnim "gemblarjem", a negativen predznak igranja na srečo še vedno obstaja. V Evropi je bilo mogoče skozi zgodovino opazovati zanimiv razvoj igralniške dejavnosti. Gre za to, da je bila igralniška dejavnost omejena na igre s kartami, kockami ali ruleto in organizirana znotraj elitnih salonov, kamor so lahko zahajali le najvišji sloji prebivalstva. Sicer pa so bili prvi igralni avtomati predstavljeni v drugi polovici 19. stoletja v ZDA; Charles Fey je namreč v igralni avtomat uvedel tri vrtljive kolute, kjer je bil vsak kolut označen s petimi simboli. Trije enaki simboli v vrsti so prinesli igralcu najvišji dobitek, ki je v tistih časih znašal deset centov. Igralni avtomat je predstavljal velik uspeh in tako pognal kolesje industrijske produkcije. V Kaliforniji, od koder je izviral Charles Fey je bila kmalu po izumu produkcija in prodaja zakonsko prepovedana, vendar jih je izumitelj kljub temu za potrebe trga izven svoje države izdeloval še naprej. Kot precej popularni so se izkazali tudi igralni avtomati razviti v naslednjih letih, na katerih izplačila sicer niso bila možna, igralec pa je za dobro "kombinacijo" znakov na vrtečih se kolutih pridobil kozarec piva ali zavitek cigaret, ki ga je prispeval lastnik salona, kjer se je avtomat nahajal. Izplačila so bila sicer možna tudi v obliki obrokov hrane. Šele leta 1963 je bil predstavljen prvi elektro-mehanični igralni avtomat, ki je omogočal avtomatična izplačila do vrednosti 500 žetonov, brez pomoči osebja. Popularnost tega igralnega avtomata je pomenila pravo revolucijo na področju preferenc v načinu igranja na srečo. Po tem obdobju so postali igralni avtomati dominantni način igranja posebnih iger na srečo.

IGRALNI AVTOMATI SO HEROIN

Pogosto slišimo, da so igralni avtomati heroin za odvisnost od igranja na srečo. In vendar se nam pojavlja vprašanje, ali kljub svojim specifičnim značilnostim, ki temeljijo na vzbujanju čustev pričakovanja in stopnjevanja napetosti, lahko ravno znotraj razvite tehnologije najdemo mehanizme za pomoč v boju proti resnejšim oblikam težav s prekomernim oziroma patološkim igranjem na srečo. Številni raziskovalci po svetu namenjajo svojo pozornost preučevanju igralnih avtomatov in načinu, kako preko svojega delovanja vplivajo na posamezno osebo. Tako ugotavljajo, da igralni avtomati preko svojih strukturnih značilnosti (zvoki, glasba, specifični segmenti igre) vplivajo na posameznika tako, da v njem vzbujajo občutek pričakovanja in navdušenja ob morebitnih dobitkih. Druga skupina raziskovalcev pa ugotavlja, da prihaja med igranjem igralnih avtomatov do nevarnosti izgube občutka za čas, kar so dokazali na vzorcu 160 oseb, katerih odzive med igranjem na srečo preko igralnih avtomatov so spremljali. Možnost za igranje na igralni avtomat posameznik pridobi ob vstavitvi žetonov, bankovcev ali igralnih lističev v za to predvideno režo. Igralni avtomat se tako aktivira, igralec pa mora za vsako igro pritisniti na za to določen gumb. Včasih je imel igralni avtomat ob strani še igralno ročico, ki je sprožila začetek vsake igre. V določenem obdobju pa so ročice ob strani proizvajalci odstranili, vendar se v zadnjem času pa novejšim avtomatom ponovno dodajajo, seveda hkrati z gumbom na igralni plošči. Igra je sestavljena iz iskanja kombinacije simbolov, ki se vrtijo na ekranu igralnega avtomata. Ob vsakem pritisku na gumb se igra aktivira in kombinacija simbolov se spremeni. Od leta 1990 imajo video igralni avtomati več igralnih zato tudi posledično več plačilnih linij, kjer se le-te ne tvorijo samo horizontalno, kot pri starejših igralnih avtomatih s tremi koluti, ampak obstajajo plačilne linije v več smereh. Tako lahko ima posamezen igralni avtomat tudi do 100 plačilnih linij. Pri igralnih avtomatih s koluti je za zadetek glavnega dobitka potrebno staviti na najvišjo možno kombinacijo, ki običajno stane 3, 4 ali celo 5 žetonov na igro. Pri video igralnih avtomatih je princip enak - višja kot je stava, višji je dobitek ob morebitnem zadetku. Iz te značilnosti izhaja temeljna problematika igralnih avtomatov, ki naj bi igralce napeljevala k višanju stav in posledično k možnostim razvoja težav s prekomernim igranjem na srečo. Ravno zaradi svoje problematičnosti pa se v svetu iščejo mehanizmi za vzpostavitev omejitev osebam, ki igrajo na srečo preko igralnih avtomatov. Najbolj napredni so na tem področju v ZDA, Kanadi in Avstraliji, skratka v državah, kjer so med prebivalstvom zabeleženi najvišji odstotki težav s prekomernim igranjem na srečo. Podjetje IGT (International Gaming Technologies), ki se ukvarja s proizvodnjo igralnih avtomatov, je bilo ustanovljeno leta 1975 in zaposluje preko 6.000 ljudi. Po besedah njihove predstavnice Connie Jones je podjetje oblikovalo strategijo odgovornega igralništva, ki se začne pri odgovornih igralnih avtomatih. Njihova rešitev, ki se trenutno prodaja predvsem v ZDA in Kanadi, so igralni avtomati, ki med samo igro igralca opozarjajo na čas, število odigranih iger in porabljen denar. Zavedajo se, da so najbolj problematični aspekti igralnih avtomatov v hitrosti igre, velikosti stav in nagrad, zvokovni aspekti, izoliranost okolja in velike reže za sprejem bankovcev. Te vidike želijo s strategijo razvoja odgovornega igralništva omejiti oziroma odpraviti z več elementi. Med njimi je upočasnitev hitrosti igre, kar bi vplivalo na refleksivnost samega igralca na srečo. Zaradi velike hitrosti igre pri obstoječih igralnih avtomatih prihaja do pomislekov, da hitrost igre od uporabnika zahteva zmanjšan čas za možnost razmisleka o svojem početju. Zaradi same hitrosti igre pa lahko prihaja do zgoraj omenjenega izgubljanja občutka za čas. Da do tega vseeno ne bi prihajalo, je naslednja od strategij dodajanje digitalne ure na ekran igralnega avtomata. Igralec na srečo lahko tako v vsakem trenutku preveri, kolikšen je dejanski čas in koliko časa se že poslužuje igranja na srečo. V kombinaciji z uro na vidnem mestu igralnega zaslona pa gre dodatni predlog v smeri časovne omejenosti posamezne igre. Uporabnik tako predvidi, kako dolgo želi igrati, po koncu igre pa mu igralni avtomat avtomatično v gotovini izplača preostali denar in ne dovoli nadaljnje igre. Poleg tega se ob iztekanju omejenega časa pojavljajo na zaslonu opozorila o iztekanju časa in hkrati tudi možnost informacij o ustanovah, ki nudijo pomoč v primeru težav s prekomernim igranjem na srečo. Ob tem velja omeniti odpravo klasičnega zapisa o številu kreditov, ki jih igralec za nadaljevanje igre še poseduje. Namesto tega je na ekranu izpisana dejanska vsota vrednosti kreditov v gotovini. Poleg tega so pomembne še omejitve pri stavah in nagradah, ki ne smejo presegati določene vsote. Kot veliko spremembo pa štejejo tudi odpravo zvočnih vzpodbud. Slednje so tudi med raziskovalci veljale za pomemben vir ne samo vzpodbude k nadaljevanju igranja na srečo, ampak tudi kot vzpodbude k prekomernemu igranju na srečo.

SISTEM SLEDENJA IGRALCEV

Če se v tem trenutku obrnemo v Slovenijo, žal podatki, ali se tovrstni igralni avtomati uveljavljajo tudi pri nas, ne obstajajo. Slovenski igralniški trg je sicer dovolj razvit, da bi tovrstne igralne avtomate že lahko ponujali uporabnikom storitev, vendar pa se tu pojavlja vprašanje dobičkonosnosti. Opisani igralni avtomati namreč omejujejo prekomerno igranje na srečo, ki pa po nekaterih podatkih znaša tudi do 30 odstotkov dobička od iger na srečo preko igralnih avtomatov. Sicer je delež dobička iz naslova igralnih avtomatov v skupnem seštevku vseh iger na srečo kar 70 odstotni. Samo delovanje igralnih avtomatov je v Sloveniji zelo nadzorovano, in sicer preko tako imenovanega "on line" sistema, ki deluje pod nadzorom vsake posamezne igralnice in igralnega salona z vpogledom UNPIS-a (Urada za nadzor nad prirejanjem iger na srečo). "On line" sistem deluje na način, da igralni avtomat s pomočjo komunikacijske naprave in različnih računalniških protokolov (SAS …) komunicira s strežnikom sistema. Igralni avtomat sporoča "on line" strežniku vse dogodke, ki se na njemu vršijo: beleži števce (število iger, skupni vložki in izplačila, jackpot izplačila, progressivni zadetki, število sprejetih bankovce, stanje žetonov v igralnem avtomatu, napake, poseganje do posameznih delov igralnega avtomata). Samo poseganje je beleženo v več nivojih, tako na primer sistem javlja: odprta glavna vrata avtomata, zalogovnik denarja in dostop do operativnega dela notranjosti avtomata (t.i. logic door). Sistem, ki je v Sloveniji prisoten dobrih 5 let ali več, poenostavi procese dela, saj javi izplačila avtomatsko na blagajni igralnice/igralnega salona, polnitve žetonov in razne napake na igralnem avtomatu (manjko "ticket" lističev v igralnem avtomatu). Menedžmentu pa to služi kot izhodišče za razna poročila in analize o realizaciji stanja, pa tudi za mesečna poročila o delovanju, ki ga od posameznega koncesionarja zahteva UNPIS. Ob tem je pomembno poudariti, da znotraj tovrstnega sistema ni prostora za igralne avtomate, ki na sistem niso priključeni. Znotraj posamezne igralnice ali igralnega salona namreč igralni avtomat, ki s sistemom nima komunikacije, ne sme biti v uporabi, saj je slednje zakonsko prepovedano. Skratka, nadzor nad igralnimi avtomati in njihovem delovanjem je strog in kot tak odlično deluje pred raznimi zlorabami. Tovrstni sistem izjemno poenostavi načine dela, hkrati pa lahko razvoj tehnologije vpliva na možnosti uvajanja mehanizmov za omejevanje prekomernega igranja na srečo. Na ravni samih igralnih aparatov se je tovrstna možnost prvič pokazala pri uveljavitvi sistema sledenja igralcev (player tracking system).
Sistem sledenja igralcev deluje po principu kartic zvestobe, kjer posamezen gost poseduje svoj medij, na katerem je shranjena njegova identifikacijska številka. Ta medij je lahko pametna kartica, USB ključ ali kateri drugi, odvisno od ponudnika storitve. Sistem deluje po principu vstavitve medija v primeren čitalec na igralnem avtomatu, na katerem se zazna identifikacijska številka gosta in nato se pod to številko hranijo vse podrobnosti o igralcu: od časovne razporeditve igranja, števila porabljenih in pridobljenih kreditov, igralne pozicije (na katerem igralnem avtomatu je igral), dneve in ure igranja ter dolžino posamezne igralne seanse. V zadnjem času se tak sistem sledenja igralcem zelo uveljavlja, prisoten je namreč v skoraj polovici slovenskih igralnic in igralnih salonov, uvajajo pa ga tudi največja slovenska igralniška podjetja. Kot nakazano pri opisovanju uporabnosti sistema sledenja igralcev gre za to, da se razbirajo navade in frekvence igranja posameznega gosta in da se lahko na tak način oblikujejo posebni marketinški prijemi in sistemi nagrajevanja stalnih gostov.

OBSTAJA MOŽNOST SAMOPREPOVEDI

V Kanadi, državi z dolgo in bogato tradicijo vlaganja v raziskovanje ter oblikovanja preventivnih mehanizmov za preprečevanje težav z igrami na srečo, so sistem sledenja igralcem izkoristili kot odlično priložnost za zbiranje podatkov o vedenjih in načinih igranja. V obdobju 2006 – 2007 so izvedli večjo raziskavo in prišli do rezultatov, ki v praksi pomenijo nadgraditev sistema sledenja, ki posamezniku omogoča nadzor nad časom in denarjem, ki ga namenja igranju na srečo, to pa posledično prinaša zmanjševanje tveganja za razvoj težav z igranjem na srečo. Princip je na tej točki podoben kot je princip omejevanja igralnega časa na posameznem igralnem avtomatu, vendar gre pri tem za omejitve na mediju, ki igralcu sploh omogoča igranje na srečo. Brez vstavitve medija v igralni avtomat igranje namreč ni možno. Po besedah Stacy Schrans iz raziskovalne agencije Focal gre za tako imenovani varnostni pas, saj mora vsak igralec za dan, teden ali mesec dni vnaprej določiti, koliko časa in denarja bo namenil igranju na srečo. Tega omejenega časa in denarja ne more podaljševati, saj mu sistem to onemogoča. Ob izteku časa oziroma denarja igra ni več možna. Sistem tovrstnega samonadzora posamezniku ponuja možnost, da si po svojih zmožnostih in preferencah določi oziroma omeji čas igranja in na tak način poskrbi za samorefleksijo navade igranja na srečo. Za večjo refleksivnost pa pripomore zbirka podatkov za pretekla obdobja igranja na srečo. Ob preteku omejenega časa ali hitri porabi predvidene vsote denarja se na zaslonu ekrana izpiše obvestilo o dogajanju, naslednji korak pa ponuja uporabniku vprašalnik o težavah z igrami na srečo. Ti vprašalniki so običajno kratki in sprašujejo po frekvenci igranja, občutkih krivde zaradi igranja na srečo, domačih prepirih zaradi igranja na srečo, izposojanju ali kraji denarja za igranje na srečo in vračanje v igralnico/igralni salon z namenom priigrati zaigrano vsoto denarja nazaj. V primeru, da posameznik s pomočjo tovrstnega vprašalnika prepozna svojo težavo s prekomernim igranjem na srečo, mu sistem ponudi opcijo samoprepovedi igranja na srečo. Ta samoprepoved je lahko krajšega značaja (le nekaj dni) lahko pa tudi daljšega – od tedna do meseca ali celo leta. Vzporedno s tem pa lahko posameznik preko sistema sam poišče ustrezno institucijo, kjer mu bodo pomagali odpraviti težave z igranjem na srečo.

Kar trenutno predstavlja sistemu težavo, sta v glavnem dve oviri. Prva je ta, da niti v Kanadi ni sistem sledenja igralcev enoten za vse igralnice. Tako se lahko zgodi, da ima en igralec več medijev v več različnih igralnicah in na tak način se teza o samonadzoru poruši. Igralec lahko tako eno kartico uporablja z omejitvami, drugo pa brez oziroma njenih možnosti samoomejevanja ne izkorišča. Tovrstna težava bi se lahko pojavila tudi v Sloveniji, saj je trenutna praksa igralnic in igralnih salonov, da vzpostavljajo vsak svojo bazo igralcev, ki uporabljajo sistem sledenja igralcem. Povezati različne sisteme v enotni sistem sledenja igralcev pa v samem bistvu ni tehnološko nemogoče. To smo videli na principu delovanja "on line" sistema, kjer bi morala biti da bi bila tovrstna povezava pod nadzorom nekega državnega organa izvedljiva. Druga, in hkrati tudi večja, težava tovrstnega sistema pa je možnost zamenjav medijev med samimi igralci na srečo. Zlorabe kartic sistema sledenja se namreč lahko zgodijo relativno hitro in brez težav. Avstralski primer oblikovanja medija v obliki USB ključa je šel v smeri zaklepanja medija na prstni odtis, vendar, ko obstaja možnost prostovoljne zamenjave medijev, tudi to ni prava ovira. Ob vsem povedanim pa je potrebno poudariti, da gre tako pri sistemu sledenja igralcev kot tudi kanadskemu primeru "varnostnega pasu" za sistem, ki deluje na principu prostovoljne odločitve o vključitvi v sistem.

V SLOVENIJI NI PREVENTIVE?

Morda velja za konec še izpostaviti, da se v Sloveniji trenutno ne izvaja noben organiziran model preventive oziroma odpravljanja težav z igrami na srečo in da je omenjeno področje izjemno razdrobljeno. Ta razlika je še posebej opazna, če ta manjko primerjamo z igralniško ponudbo, ki jo Slovenija premore, in zaslužke, ki se iz omenjenega naslova generirajo. Šele v zadnjih letih, od javnih debat v zvezi z gradnjo igralniškega megazabavišča na Goriškem, dejansko ugotavljamo, kako malo poznamo področje igranja na srečo in kaj šele področje težav s prekomernim igranjem na srečo. Zgoraj predstavljen sistem je namreč le delček sistema pomoči osebam s težavami s prekomernim igranjem na srečo, ki ga v tem trenutku tehnologija omogoča; da ostalih sistemov preventive v obliki izobraževanja, predvsem mlajših in tudi starejših, o nevarnostih prekomernega igranja na srečo niti ne omenjamo. Vsekakor pa se, kljub trenutno še omejenemu znanju na obravnavanem področju, zavedamo, da bodo v prihodnosti potrebni celoviti in morda tudi sistemski ukrepi tako izobraževanja kot pomoči osebam s težavami s prekomernim igranjem na srečo.

Tamara Besednjak, mag.
Fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica