Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Zanikanje in strah pred tem, »kaj bodo rekli drugi«, pogosto zaustavita žensko na poti po pomoč. Tiste, ki svojo stisko razkrijejo, se največkrat zaupajo sorodnikom ali prijateljem, malokatera pa dogajanje prijavi policiji. Mnoge ženske nasilne partnerje zapustijo, običajno takrat, ko otroci odrastejo. Za to se odločijo navadno ob stopnjevanju nasilja, ko ne verjamejo več, da se bo partner spremenil, ali pa kadar nasilje vse bolj zadeva tudi otroke. Takšna odločitev je bolj verjetna ob podpori (tudi materialni) sorodnikov ali prijateljev. 5

Kdo ima moč in zmožnost za ukrepanje


Najpogostejša oblika nasilja nad ženskami je nasilje v družini, nasilje s strani njihovih intimnih partnerjev. To je povsem različno od nasilja nad moškimi, ki so praviloma žrtve nasilja zunaj meja družinskega sistema. Ženske so običajno čustveno in ekonomsko povezane s povzročiteljem nasilja, kar pomembno določa tako dinamiko zlorabe kot tudi možne pristope k tej problematiki.

NASLIJE INTIMNEGA PARTNERJA

Nasilje s strani intimnega partnerja je vsako vedenje v partnerskem odnosu, ki povzroča telesno, duševno in/ali spolno trpljenje/posledice. Najpogosteje gre za dejanja telesne agresivnosti, psihično zlorabljanje, siljenje k spolnim aktivnostim in nadzorovanje. Pojav ponavljajočega se zlorabljanja običajno opisujemo kot trpinčenje. Nasilje intimnih partnerjev v industrijsko razvitih državah prevzema vsaj dva vzorca:

  • stopnjevanje nasilnega vedenja, različne oblike zlorabljanja, terorja in groženj se povezujejo z rastočo posesivnostjo in nadzorovanjem in
  • zmernejša oblika medosebnega nasilja, ko stalna frustriranost in jeza občasno izbruhneta v obliki telesne agresivnosti.

Slednje običajno imenujemo tudi »nasilje navadnih/običajnih partnerjev« in je pogosteje zajeto v analizah in raziskavah kot prvi vzorec, ki ga opisujemo kot trpinčenje. V industrijskih državah poročajo o pogostnosti telesnega nasilja, ki pa pretežno ni obravnavano s strani socialne službe, policije in/ali sodišč. Nasilje s strani intimnega partnerja se pojavlja v vseh državah, neodvisno od socialnega, ekonomskega, religioznega ali kulturnega referenčnega okvira. Čeravno so lahko tudi ženske nasilne v partnerskih odnosih in se nasilje pojavlja tudi v homoseksualnih razmerjih, je prevladujoč vzorec nasilja v partnerskih odnosih tisti, ko je nasilnež moški in žrtev ženska. Oseminštirideset populacijskih študij na vseh celinah je pokazalo, da 10 – 69 odstotkov žensk poroča, da so bile žrtve telesnega nasilja s strani intimnega partnerja vsaj enkrat oziroma v določenem obdobju v življenju. Delež žensk, ki so bile žrtve telesnega nasilja leto pred anketiranjem, se giblje od 3 odstotke ali manj (ZDA, Avstralija, Kanada) do 52 odstotkov (Palestina). Za večino teh žensk je telesno nasilje zgolj del ponavljajočega se vzorca zlorabljanja. Raziskovalni podatki kažejo povezanost telesnega nasilja in psihičnega zlorabljanja, pri približno vsaki drugi ženski pa tudi spolnega nasilja. Večina žensk poleg telesnega nasilja prej ali slej doživi tudi druge oblike zlorabljanja. Angležinje doživijo povprečno sedem izbruhov telesnega nasilja letno, prebivalke ZDA pa tri. V nasilnem partnerskem odnosu praviloma prihaja do različnih vrst zlorab, vendar je največ podatkov o telesnem nasilju. Študije so neprimerljive zaradi metodoloških razlik, temeljijo na različnih opredelitvah nasilja in zlorab, kar ima lahko za posledico različne slike v posameznih državah – te razlike pa so verjetno povezane z metodologijo in ne z razsežnostmi obravnavane problematike.

V industrijskih državah so ženske žrtve nasilja trikrat bolj izpostavljene poškodbam, petkrat pogosteje iščejo zdravniško pomoč in petkrat pogosteje živijo v vzdušju strahu za svoje življenje v primerjavi z moškimi (tudi žrtvami nasilja v partnerskem odnosu). Ženske se zatečejo k nasilnemu vedenju kot načinu samoobrambe.

PRAVICA MOŠKEGA?

V tradicionalnih družbah je pretepanje žene/partnerke pravica moškega. Dopustnost telesnega kaznovanja žensk je povezana s tradicionalno določenimi spolnimi vlogami. Poslanstvo in vloga ženske v takšnem okolju je skrb za dom in otroke ter ponižnost in spoštovanje moža - gospodarja. Če ta oceni, da ženska ne izpolnjuje svojih dolžnosti, jo mora kaznovati. Študije v industrijsko razvitih in ne/manj razvitih (tradicionalnih) družbah so pokazale podoben repertoar sprožilnih situacij, ki vodijo v nasilne odzive moškega:

  • neubogljivost,
  • odgovarjanje, »jezikanje« (dejavno vključevanje v prepir),
  • zamujanje s pripravo obroka,
  • neustrezna skrb za otroke in/ali dom (glede na pričakovanja),
  • omenjanje denarja ali drugih žensk (kot spolnih partnerk),
  • zapuščanje doma brez moževega dovoljenja,
  • zavračanje spolnega odnosa,
  • sum o nezvestobi (ženske).

Celo v t. i. razvitih državah se mnogo žensk strinja, da imajo moški pravico »disciplinirati« svoje žene tudi s silo. Zavračanje spolnosti je najpogostejši povod za telesno nasilje in je povezano z (ne)zmožnostjo žensk, da se zaščitijo pred neželeno nosečnostjo in/ali spolno prenosljivimi boleznimi. Nekatere družbe razlikujejo med »pravimi« in »napačnimi« razlogi in med »dopustnim« in »nedopustnim« nasiljem, o čemer običajno odločajo možje ali starejši družinski člani. Le kadar moški prekorači meje dopustnega, drugi posežejo vmes. Kvalitativne raziskave kažejo, da večina zlorabljenih žensk ne obstane v vlogi pasivne žrtve, marveč razvijejo načine (strategije), da povečajo lastno varnost in varnost otrok. Odziv žrtve na zlorabljanje je zmeraj omejen z možnostmi, ki jih ima. Številni dejavniki zadržujejo žensko v takšnem partnerskem odnosu – izstopajo ekonomska odvisnost, skrb za blagostanje otrok, odsotnost/pomanjkanje podpore prijateljev in sorodnikov, čustvena odvisnost, strah pred maščevanjem in brezupno upanje, da se bo moški spremenil. Marsikje je stigmatizacija v družbi, ki zaničuje neporočene ženske, dodatna obremenitev.

ZANIKANJE IN STRAH

Zanikanje in strah pred tem, »kaj bodo rekli drugi«, pogosto zaustavita žensko na poti po pomoč. 20-70 odstotkov respondentk mednarodnih raziskav je povedalo, da niso nikoli nikomur povedale o nasilju partnerja (do sodelovanja v raziskavi). Tiste, ki svojo stisko razkrijejo, se največkrat zaupajo sorodnikom ali prijateljem, malokatera pa dogajanje prijavi policiji. Mnoge ženske nasilne partnerje zapustijo, običajno takrat, ko otroci odrastejo. Za to se odločijo navadno ob stopnjevanju nasilja, ko ne verjamejo več, da se bo partner spremenil, ali pa kadar nasilje vse bolj zadeva tudi otroke. Takšna odločitev je bolj verjetna ob podpori (tudi materialni) sorodnikov ali prijateljev. Raziskovalni podatki namreč kažejo, da je prekinjanje nasilnega partnerskega odnosa dolgotrajen proces in ne dogodek ali posledica hipne odločitve/spoznanja. Številne ženske nekajkrat odidejo in se vrnejo, preden zmorejo razmerje dokončno prekiniti. V tem času preživljajo obdobja zanikanja, samoobtoževanja in izrazitega duševnega trpljenja in pogosto ne zmorejo uvideti razsežnosti lastnih težav. Žal zapustitev zlorabljevalca ne prinese zmeraj varnosti in miru. Nasilje se lahko po odhodu ženske nadaljuje ali celo stopnjuje. Slednje se kaže na primer v ZDA in Kanadi v velikem številu umorov, katerih povod je ravno ločitev. Primerljivost in kakovost podatkov o nasilju v intimnih razmerjih sta povezani z opredelitvami nasilnih dejanj in zlorab, kriteriji respondentk, reprezentativnostjo vzorcev in odprtostjo (pripravljenostjo za razkrivanje) sodelujočih v raziskavah. Skupna ugotovitev številnih avtorjev je, da morajo biti vprašanja povezana s konkretnimi vedenji/vedenjskimi vzorci. Izključna usmerjenost na dejanja pa lahko neupravičeno prezre vzdušje terorja in strahu, v katerem živijo številne ženske. Tretjina Kanadčank žrtev telesnega nasilja je povedala, da so se v določenem obdobju bale za svoje življenje. Mednarodne raziskave se pretežno ukvarjajo s problematiko telesnega nasilja, ki ga je lažje opredeliti in kvantitativno ovrednotiti. Ob tem pa ostaja jasno sporočilo nekaterih kvalitativnih raziskav, da ženske vrednotijo psihično zlorabljanje in poniževanje kot še bolj neznosno kot telesno nasilje.

KAZNIVA DEJANJA Z ELEMENTI NASILJA

40-70 odstotkov žensk žrtev umorov v Avstraliji, Kanadi, ZDA, Južnoafriški republiki in Izraelu so umorili njihovi partnerji. Takšni umori so pogost izid dlje časa trajajočega zlorabljanja. Moški so bili žrtve svojih (nekdanjih) partnerk le v 4 odstotkih v ZDA med letoma 1976 in 1996. Medkulturne razlike in dostopnost strelnega orožja sooblikujejo način storitve umora intimne partnerke v različnih državah. V ZDA je večina žensk umorjena s strelnim orožjem, medtem ko so na primer indijske ženske najpogosteje pretepene do smrti ali zažgane. Številna okolja poudarjajo moško čast in žensko čistost (nedolžnost, devištvo), kar predstavlja dodaten dejavnik ogroženosti žensk. Zakonolomstvo, ki ga dejansko ali domnevno »zagreši« ženska (sem spadajo tudi posiljene ženske!), onečasti družino, kar je mogoče popraviti le z njeno smrtjo. 47 odstotkov žensk, umorjenih v Egiptu, so umorili njihovi bližnji po tem, ko so bile posiljene.
V Sloveniji je bila v letih 1996 do 2000 četrtina do tretjina žrtev umorov žensk, pri čemer se je število vseh umorov gibalo med 99 (leta 1996) in 61 (leta 1998). Slednje seveda ne pomeni, da je bila vsaka ženska žrtev umora hkrati tudi žrtev družinskega nasilja. Leta 2002 je policija v zvezi z družinskim nasiljem obravnavala 6 umorov, 11 poskusov umora, 26 kaznivih dejanj hude telesne poškodbe, 3 kazniva dejanja (KD) posebno hude telesne poškodbe, 243 KD ogrožanja varnosti, 39 KD grdega ravnanja in 141 KD nasilništva. Približno 90 odstotkov žrtev iz teh statistik je žensk, starih od 34 do 44 let. V obdobju od leta 2000 do novembra 2002 se je zgodilo 27 umorov, povezanih z nasiljem v družini.
Vsem strokam je bolj ali manj jasna (in skupna) potreba po interdisciplinarni medinstitucionalni povezavi, ki naj ne bi temeljila na osebnih stikih profesionalcev, ampak bi relativno gladko tekla (da bi bil znan algoritem pomoči). Ob tem je treba opozoriti tudi na dejstvo, da travme nasilja razdiralno delujejo tudi na priče nasilja, na primer na strokovnjake (policiste, kriminaliste, socialne delavce, terapevte, zdravnike, strokovne delavke in delavce v nevladnih organizacijah). Zato je treba izoblikovati takšno medinstitucionalno (so)delovanje, da bo mogoče izpeljevati algoritem odločanja ob ugotovljenem nasilju, hkrati pa zagotoviti izobraževanje - ozaveščanje (skoraj pričakovanih) razdiralnih duševnih procesov, ki jih sproži dinamika nasilja in zadenejo tudi vključene strokovnjake .

MOČ ZA UKREPANJE

V Sloveniji je problematika nasilja v družini zajeta v več področnih zakonih. V Kazenskem zakoniku posebej izstopa leta 1999 spremenjena opredelitev kaznivega dejanja nasilništva (299. člen). V Zakonu o kazenskem postopku je bil leta 1999 uveden ukrep prepovedi približevanja, za mladoletne žrtve nasilja pa je novela Zakona o kazenskem postopku iz leta 1999 predvidela pooblaščenca in prepoved zaslišanja na glavni obravnavi. Zakon o pravdnem postopku v 411. členu daje možnost sodišču, da lahko izda začasno odredbo o izselitvi iz skupnega stanovanja v času trajanja spora o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze. Nasilje v družini posredno zajema tudi 11. člen Zakona o prekrških zoper javni red in mir.
Še vedno pričakujemo napovedane spremembe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, še bolj pa posebni zakon, ki naj bi urejal to problematiko in pripravo katerega je pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve napovedalo za konec leta 2003, vendar napovedi ni uresničilo. Zdi se paradoksalno, da se je najbolj prožno odzvala policija s predlogom spremembe Zakona o policiji, ki je bil sprejet in velja.

KDO NAJ UKREPA

Da bi lažje razumeli dolžnosti tistih, ki morajo ukrepati ob kršitvah tovrstnih (človekovih) pravic, kar izpostavljenost družinskemu nasilju nedvomno je, je treba opisati tudi vzroke, zakaj je do kršitve sploh prišlo. Odgovori na vprašanje »zakaj?« odkrivajo vzroke kršitve in zmeraj izvirajo iz okolja oseb(e) z izkušnjo nasilja. Vedenje bližnjih, delovanje institucij in strokovnjakov pa tudi kulturne norme, vrednote in družbene prakse so določujoči dejavniki tega okolja. Številni dejavniki sooblikujejo nastalo situacijo – od premajhne ozaveščenosti, tradicionalnih spolnih vlog in družinskih modelov do omejene učinkovitosti pregona, policijske subkulture, pešanja standardov socialnega varstva, tranzicijskih učinkov in nezaposlenosti. Tako lahko govorimo o neposrednih vzrokih, vzrokih ozadja in temeljnih vzrokih v tridimenzionalnem prostoru vsestranskega sovplivanja.
Neposredni vzroki, da je oseba žrtev nasilja v družini, so:

  • vedenje nasilneža,
  • delovanje sistemov (služb) in
  • slaba odzivnost socialnega okolja (odnos družbe).

Gre za preplet neustreznih ravnanj in opustitev potrebnih ukrepov.
Odgovor na vprašanje, ZAKAJ do tega pride, nas privede do vzrokov ozadja:

  • povezanih z ravnanjem posameznika (na primer razmerja moči v družini, splošno nespoštovanje drugega kot avtonomnega bitja, naučeno nasilno odzivanje, brezbrižnost do posledic, ki jih dolgotrajno zlorabljanje povzroča, in podobno);
  • ob vzrokih ozadja, vezanih na nasilneža, je mogoče opisati tudi tiste, ki se nanašajo na delovanje sistemov - lahko gre za pomanjkljivo in/ali neustrezno zakonodajo, odsotnost doktrinarnih rešitev ali regulacijskih rešitev, pa tudi za pomanjkanje strokovnega znanja in izkušenj;
  • na podoben način lahko izluščimo tudi družbene dejavnike, predsodke, stereotipe in vrednote, ki vplivajo na percepcijo družinskega nasilja kot zasebne, intimne težave, na sprejemanje podrejene vloge ženske in/ali otroka, na družbene delitve moči med moškimi in ženskami ter odraslimi (ki vedo) in otroki, brez vključevanja otrok in mladostnikov v odločanje o stvareh, ki jih zadevajo.
KAKŠNE SO REŠITVE

Šele analiza, ki upošteva vzroke za neustrezno odzivanje ali neodzivanje oseb ali služb – nosilcev odgovornosti, ki imajo dolžnost zaščititi osebo(e) z izkušnjo nasilja, lahko ponudi tudi uresničljive rešitve. Vzroki za neustrezno ukrepanje ali neukrepanje so številni in jih kaže razlagati z vidika motivacije nosilcev odgovornosti za ukrepanje, pooblastil (moč) in razpoložljivih virov za to. Motivacija, moč in viri opredeljujejo zmožnost delovanja. Če je ta zmožnost pomanjkljiva – če katerikoli od naštetih elementov manjka, je velika verjetnost, da nosilec odgovornosti ne bo ukrepal in ne bo izpolnil svojih dolžnosti v večrazsežnostnem prostoru nasilja v družini. Zmožnosti in primanjkljaje lahko prepoznamo s pomočjo naslednjih vprašanj:

  • Ali se nosilec odgovornosti zaveda svojih dolžnosti in je motiviran za delovanje?
  • Ali ima nosilec odgovornosti moč, da izpolni svojo dolžnost?
  • Ali ima nosilec odgovornosti potrebne vire za ukrepanje?

Šele odkrivanje vzrokov za neukrepanje nosilcev odgovornosti lahko preseže običajno poenostavljeno razlago, ki kot poglavitni vzrok zmeraj prepoznava »pomanjkanje virov«. Razumevanje pomanjkljivosti je ključnega pomena predvsem pri načrtovanju kakršnihkoli sprememb. Pogosto trdimo, da ostaja veliko primerov nasilja v družini neprijavljenih. Menimo, da smo kot družba premalo ozaveščeni, da o dogajanju za štirimi stenami, ki za zmeraj zaznamuje žrtve, premalo vemo, da pristojne službe (CSD, policija) ravnajo okorno, prepočasi. Na podlagi teh domnev potem načrtujemo aktivnosti za ozaveščanje javnosti, telefone za pomoč žrtvam v stiski, preventivne delavnice za šoloobvezne otroke in podobno.
Takšne intervencije so lahko sicer koristne, ne pa nujno ustrezne, saj ne vemo, ali temeljijo na prepoznanih primanjkljajih poklicanih. Vsaka služba bi zato morala oblikovati standarde dela, sistem nadzora kakovosti dela, supervizijo in sistem vrednotenja dobre prakse, kar bi olajšalo odgovore na vprašanja:

  • ZAKAJ prihaja do nasilja v slovenskih družinah?
  • Kateri so neposredni, temeljni in vzroki ozadja?
  • KDO ima odgovornost za zaščito žrtev nasilja, vendar svoje dolžnosti ne izpolnjuje?
  • ZAKAJ nosilci odgovornosti ne ukrepajo ali neustrezno ukrepajo?

Rešitve večrazsežnostnega prostora družinskega nasilja so povezane s pravilnimi intervencijami in odpravljanjem pomanjkljivosti. Neustrezno delovanje sistemov, ki je posledica pomanjkanja motivacije za ukrepanje, je mogoče preseči z oblikovanjem profesionalnih standardov in doktrinarih rešitev, z nadzorom in preglednimi pritožnimi potmi. Ukrepi, ki so usmerjeni v pomanjkljivosti oziroma v njihovo odpravljanje, prispevajo k najboljši zaščiti pravic žrtev nasilja. Zato bi morali vseskozi preverjati zmožnosti nosilcev odgovornosti – na področju motivacije, moči (pooblastil) in potrebnih virov za ukrepanje. Morda celo bolj kot čakati na zakonske rešitve, ki ne bodo in ne morejo same po sebi ničesar magično spremeniti.

doc. dr. Polona Selič, univ. dipl. psih.
Katedra za družinsko medicino
Medicinska fakulteta Ljubljana