Nosečnost in motnje razpoloženja

Nosečnost je za večino žensk pomembno in pogosto zelo lepo obdobje, hkrati pa tudi čas velikih sprememb. Spreminjajo se raven hormonov, telo, spanje, vsakodnevne navade, življenjske vloge in odnosi. Poleg veselja in pričakovanja se lahko pojavijo tudi strah, negotovost, jokavost, povečana občutljivost ali občutek preobremenjenosti. To ni znak šibkosti, temveč pogost in razumljiv odziv na veliko življenjsko spremembo [1]. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije ima v nosečnosti ali v prvem letu po porodu duševno motnjo približno ena od petih žensk [2]. Te težave niso pomembne le zaradi počutja matere, temveč tudi zaradi vpliva na potek nosečnosti, zgodnje starševstvo, partnerski odnos ter otrokov čustveni in kognitivni razvoj. Pravočasno prepoznavanje duševnih težav, nestigmatizirajoči odnos bližnjih in okolice, strokovna podpora in ustrezno zdravljenje so zelo pomembni, da se lahko nosečnost in prvo leto starševstva, tudi ob izzivih, za oba starša zaključita kot pozitivna, varna in opolnomočujoča izkušnja.

POPORODNA OTOŽNOST

Poporodna otožnost (angl. baby blues) je pogosta, blaga in prehodna čustvena stiska v prvih dneh po porodu. Običajno se začne 2–4 dni po porodu in izzveni sama v približno 10 dneh, najpozneje v dveh tednih [3, 4]. Kaže se kot jokavost, nihanje razpoloženja, razdražljivost, tesnoba, občutek preobremenjenosti ter težave s spanjem in zbranostjo. Poporodna otožnost je zelo pogosta in jo ponavadi izkusi večina žensk vsaj za nekaj ur. Pogosto je povezana s hitrimi hormonskimi spremembami, neprespanostjo, telesnim okrevanjem in prilagajanjem na novo vlogo [4]. Najbolj pomaga razumevanje in praktična pomoč bližnjih, počitek, pogovor o občutkih ter razbremenitev pri skrbi za novorojenčka. Od poporodne depresije se razlikuje po tem, da je kratkotrajna in praviloma ne povzroča pomembne funkcionalne prizadetosti. Če simptomi trajajo dlje kot dva tedna, se stopnjujejo ali močno ovirajo vsakdan, je smiselno čim prej poiskati strokovno pomoč.

DEPRESIJA V NOSEČNOSTI IN POPORODNA DEPRESIJA

Depresija v nosečnosti in poporodna depresija se najpogosteje kažeta kot vztrajna potrtost ali praznina, izguba zanimanja in veselja, občutki krivde ali nevrednosti, razdražljivost, tesnoba, slabša zbranost, izrazita utrujenost ter motnje spanja in apetita [5, 6]. Težave praviloma trajajo tedne in vplivajo na odnose, delo in vsakdan. Poporodna depresija se lahko začne kadarkoli v prvem letu po porodu in ne mine hitro sama od sebe kot prehodna poporodna otožnost. Pogosto se pridruži še občutek neustreznosti v materinski vlogi, umik, močna zaskrbljenost in težave pri navezovanju stika z dojenčkom.

Raziskave kažejo, da se z depresijo v obporodnem obdobju sooči med 10 in 20 % žensk (približno 10 % v času nosečnosti in do 15 % v prvem letu po porodu) [1, 7]. Pri tretjini do polovici teh primerov gre za hujšo obliko duševne motnje, ki močno ohromi vsakdanje življenje.
Ker je depresija še vedno stigmatizirana, se marsikatera ženska težko odpre (npr. iz strahu, da jo bodo imeli za slabo mamo ali da bo izgubila zaupanje okolice), zato je pomembno, da jo aktivno prepoznamo in o počutju sprašujemo brez obsojanja. Če simptomi trajajo več kot dva tedna, se stopnjujejo ali ženska ne zmore opraviti osnovnih dnevnih aktivnosti, je priporočljiv čim prejšnji pogovor z izbranim zdravnikom, ginekologom, babico ali patronažno službo in napotitev h kliničnemu psihologu oziroma k psihiatru, še posebej pri zmerni do hudi depresiji ali ob samomorilnih mislih [8]. Poleg potrtosti se poporodne motnje pogosto kažejo kot huda anksioznost, stalen strah za otrokovo zdravje, napadi panike ali vsiljive strašljive misli, kar je prav tako znak, da ženska potrebuje pomoč.
Pomoč praviloma vključuje diagnostiko, psihoedukacijo obeh partnerjev (kaj je depresija, kako poteka, kaj so opozorilni znaki, kako jo zdravimo), zdravljenje in jasen načrt podpore doma. Pri tem ima partner izjemno pomembno vlogo: pomaga pri vsakodnevnih obveznostih in nudi čustveno podporo, varuje spanje (npr. organizira skrb za otroka ponoči in materinega počitka, pomaga pri hranjenju in negi otroka), opazi poslabšanje in spodbuja žensko, da poišče pomoč in jo sprejme ter aktivno sodeluje pri zdravljenju. Zelo koristna je tudi šola za starše, ki paru ponudi praktične informacije o porodu, prvih tednih in letu z otrokom, ob tem zmanjšuje negotovost ter krepi občutek, da nista sama [9].
Zdravljenje je pogosto kombinacija podpornih ukrepov in psihoterapije. Psihoterapija je učinkovita prva izbira pri blagi do zmerni depresiji. Kadar je depresija zmerna do huda in se ponavlja ali psihoterapija ni učinkovita, se lahko uvedejo tudi zdravila [8]. Zdravila uvaja zdravnik psihiater, ki nato vodi zdravljenje. Pri uporabi zdravil v nosečnosti in pri dojenju se vedno skrbno individualno presoja korist in tveganje ter izbere najbolj optimalna možnost za mater in otroka [8, 10, 11]. V primeru pojava misli o samopoškodovanju, samomoru, poškodovanju otroka ali znakov in simptomov poporodne psihoze (npr. izrazita zmedenost, motnje zaznavanja (halucinacije) ali zmotna prepričanja (blodnje)), je potrebna takojšnja nujna psihiatrična obravnava [11, 12].

BIPOLARNA MOTNJA RAZPOLOŽENJA V NOSEČNOSTI IN POPORODNEM OBDOBJU

Bipolarna motnja je duševna motnja z izmenjevanjem depresivnih epizod in epizod manije ali hipomanije; možne so tudi mešane epizode (hkrati pospešenost in potrtost) ter hitro nihanje razpoloženja [12]. Tipični znaki in simptomi manije/hipomanije so močno povišano ali razdražljivo razpoloženje, manjša potreba po spanju, pospešene misli in govor, pretirana samozavest, impulzivnost (npr. tveganja, nakupi), v hujših primerih tudi psihotični simptomi; pri depresiji pa žalost, izguba interesa, utrudljivost, motnje spanja in apetita, občutki krivde ter tudi samomorilne misli. Bipolarna motnja se najpogosteje začne v pozni adolescenci ali zgodnji odraslosti, zato je praviloma že prisotna in zdravljena pred nosečnostjo [12]. V nosečnosti in zlasti po porodu se lahko zaradi hormonskih sprememb, stresa in pomanjkanja spanja tveganje za poslabšanje poveča, zato je ključna vnaprejšnja priprava [1, 11]. Nosečnost je smiselno načrtovati in v načrt vključiti oba partnerja. Pred zanositvijo se je treba s psihiatrom in ginekologom dogovoriti za stabilizacijo duševne motnje, pregled zdravil, načrt zgodnjega prepoznavanja opozorilnih znakov in simptomov ter krizni načrt za primer poslabšanja (kam in kako hitro po pomoč).
Zdravljenje z zdravili je vedno tehtanje koristi (preprečevanje ponovitve) in tveganj za mater, plod oziroma novorojenčka; pomembno je, da zdravil ne ukinjamo na hitro brez dogovora, ker je ponovitev lahko nevarna tako za mater kot za otroka [1, 11, 12]. Zdravljenje vodi zdravnik psihiater, ki o poteku zdravljenja z izvidi seznanja ginekologa in pediatra.

DOJENJE

Kar zadeva dojenje, je odločitev individualna in skrbno načrtovana predvsem glede na materino počutje ter zdravila, ki jih potrebuje za ohranjanje stabilnega duševnega stanja in se izločajo v materino mleko, zato lahko vplivajo na otroka [10, 11]. V praksi je včasih za zaščito materinega spanja (ki je pri bipolarni motnji razpoloženja zelo pomembno) smiselno načrtovati tudi kombinacijo dojenja in hranjenja po steklenički ponoči.

VLOGA PARTNERJA IN BLIŽNJIH

Zelo je pomembna vloga partnerja in bližnjih: podpora pri spanju, vsakodnevnih obveznostih, spremljanje zgodnjih znakov (nespečnost, pospešenost, razdražljivost, sumničavost) in pomoč pri pravočasnem kontaktu z zdravnikom. Priporočljivi so redni pregledi pri psihiatru in ginekologu, že v nosečnosti pa je koristno, da je z načrtom seznanjen tudi pediater (zlasti zaradi dojenja in spremljanja novorojenčka, če mati jemlje zdravila). Vnaprej je treba opraviti tudi priprave na porod (kdo obvešča koga, kaj storiti ob nespečnosti) ter načrtovati tesnejše spremljanje po porodu, ker se hujša poslabšanja bipolarne motnje razpoloženja lahko začnejo hitro. V primeru pojava misli o samopoškodovanju, samomoru, poškodovanju otroka, hude nespečnosti ali poporodne psihoze (npr. izrazita zmedenost, motnje zaznavanja (halucinacije) ali zmotna prepričanja (blodnje)), je potrebna takojšnja nujna psihiatrična obravnava [11, 12].

KJE V SLOVENIJI POISKATI POMOČ?

Če ženska v nosečnosti ali po porodu opazi, da se njeno duševno stanje slabša, naj se obrne na:

• osebnega zdravnika ali izbranega ginekologa,
• babico ali patronažno medicinsko sestro,
• center za duševno zdravje odraslih,
• službo nujne medicinske pomoči,
• urgentno psihiatrično ambulanto oziroma dežurno psihiatrično službo (organizirana je regijsko v psihiatričnih bolnišnicah (PB Ormož, PB Vojnik, PB Begunje in PB Idrija), na Oddelku za psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor in na Univerzitetni psihiatrični kliniki Ljubljana. Pomoč je na voljo vsem, ki jo potrebujejo, tudi brez napotnice.

Duševne motnje v nosečnosti in po porodu so pogoste in pomembne za zdravje matere, otroka in celotne družine. Najpomembnejši koraki so zgodnje prepoznavanje, odprt pogovor brez sramu, podpora partnerja in družine ter pravočasna strokovna pomoč. Obporodno duševno zdravje je treba razumeti kot del celostne zdravstvene oskrbe ter na nestigmatizirajoč način zagotavljati dostopno, učinkovito in varno zdravstveno obravnavo.