Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Pljučni bolnik se običajno zdravi pri specialistu za pljučne bolezni in redno obiskuje svojega izbranega zdravnika. Ima tudi možnost, da ga na domu obišče patronažna medicinska sestra, s katero se lahko pogovori o težavah in o praktičnih nasvetih za rešitev oziroma lajšanje tegob. Ponavadi pljučni bolnik dobi vsaj nekaj zdravil v obliki pršila. Pomembno je, da pozna svoja zdravila in da loči med ojačevalci in preprečevalci. 6

Tegobe pljučnega bolnika doma


Pljuča so organski sistem, ki poskrbi, da vsaka celica našega telesa dobi kisik, iz telesa pa odvaja ogljikov dioksid. Zgornja dihala sestavljajo nos, žrelo in grlo. V nosu se zrak očisti prašnih delcev, ovlaži in segreje, zato je pomembno, da je nos prehoden. Nato potuje zrak po sapniku in obeh sapnicah v pljučni krili. Sapnici se še naprej delita v manjše bronhe, cevke, ki se nadaljujejo v pljučne mešičke, kjer se izmenjajo plini. Notranjost pljuč je pokrita s sluznico, v kateri so migetalke, ki sluz in večje delce usmerijo proti zgornjim dihalom. Pri dihanju sodelujejo tudi mišice, medrebrne in trebušna prepona. Pri kajenju pa škodljive snovi v cigaretnem dimu povzročajo večjo tvorbo sluzi in okvarjajo delovanje migetalk, zato želi telo s kašljem odstraniti sluz. Iz različnih razlogov (alergična vnetja, pljučne infekcije, prirojene in pridobljene pljučne bolezni) se zmanjša tudi elastičnost pljuč, ki pri vdihu ne morejo sprejeti dovolj zraka, zato se ob naporu zadihamo. Ob zelo napredovali bolezni pride do težke sape že pri lažjih opravilih (hoja po ravnem, umivanje).
Za kroničnega pljučnega bolnika je značilno, da kašlja večkrat na dan večino dni v tednu, da izkašljuje sluz, da se utrudi hitreje kot vrstniki, ki ne kadijo. V 90 odstotkih so pljučni bolniki kadilci oziroma bivši kadilci, zato je pomembno, da vsak kadilec sprejme zavestno odločitev o spremembi življenjskega sloga in se aktivno vključi v zdravljenje, saj raziskave kažejo, da se pospešeno upadanje pljučne funkcije ustavi, če kadilec preneha z razvado. Dokazano je, da so kadilci bolj dovzetni za prehladna pljučna obolenja, da se pri njih 10-krat pogosteje razvije pljučni rak in da so skoraj vsi bolniki, ki se na domu zdravijo s kisikom, kadilci ali bivši kadilci. Pljučni bolnik se običajno že zdravi pri specialistu za pljučne bolezni in redno obiskuje svojega izbranega zdravnika. Ima tudi možnost, da ga na domu obišče patronažna medicinska sestra, s katero se lahko pogovori o težavah in o praktičnih nasvetih za rešitev oziroma lajšanje tegob. Če izbrani zdravnik presodi, da je treba opraviti več kot dva obiska na leto, napiše delovni nalog.

PREHRANA PLJUČNEGA BOLNIKA

Hrana naj bo varovalna. Bolnik naj ima več manj obilnih obrokov, izogiba naj se hrani, ki napenja. Če je bolnik shujšan, naj bo hrana energetsko močnejša, vsebuje naj dovolj beljakovin, ogljikovih hidratov, vitaminov in mineralov. Med jedjo naj bolnik ne govori, po možnosti naj sedi, da se mu hrana ne bo zaletela. Pije naj dovolj tople tekočine, da se bo lažje izkašljal, če le nima omejenega vnosa tekočin. Če si sam ne more pripravljati hrane ali nima svojcev, ki bi to zmogli, naročimo dostavo hrane na dom.
Prebavo naj bolnik ureja s primerno prehrano, ki vsebuje dovolj balasta. Uživa naj dovolj tekočine in se dovolj giblje. Pljučni bolniki imajo zaradi kašlja zelo pogosto težave zaradi nehotnega uhajanja vode. Svetujemo jim, naj delajo vaje za krepitev mišic medeničnega dna in jim razložimo, katere mišice morajo napeti. V težji stopnji inkontinence bolniku izbrani zdravnik lahko predpiše plenične predloge.

JEMANJE ZDRAVIL

Ponavadi pljučni bolnik dobi vsaj nekaj zdravil v obliki pršila. Pomembno je, da pozna svoja zdravila in da loči med ojačevalci in preprečevalci. Ojačevalci širijo dihalna pota in ponavadi učinkujejo hitro, njihov učinek traja različno dolgo.
Preprečevalna zdravila pa zmanjšujejo vnetje in jih je treba jemati daljše obdobje - po navodilu zdravnika. Pršila se lahko uporablja neposredno ali pa si pomagamo z bučko. Pred uporabo je treba pršilnik pretresti, odstraniti pokrovček. Bolnik izdihne zrak iz pljuč, drži pršilnik nekaj centimetrov od ust. Pri tem je bombica z zdravilom zgoraj. Med počasnim vdihom pritisnemo na bombico. Bolnik vdihne zdravilo in zadrži sapo, dokler zmore (10 sekund). Pri inhaliranju kortikosteroidov pa naj vedno uporablja bučko in si po inhaliranju spere usta in izpirek izpljune. Če je potrebno, bolniku na domu demonstriramo uporabo pršila in se prepričamo, da je navodila razumel. Bolnik oziroma svojci enkrat na teden pršilnik in bučko očistijo. Kovinsko bombico vzamejo iz ohišja, plastični del operejo v milnici, posušijo in ponovno sestavijo.

OSEBNA NEGA

Bolnik naj se vsak dan oprha. Zjutraj in zvečer naj opravi tudi ustno nego oziroma nego zobne proteze. Kopalnico primerno uredimo; namestiti je mogoče ročaje da se varovanec prime, pod prho ali pred lijak lahko postavimo stol, da se umiva sede. Poskrbimo za varnost z nedrsečimi preprogami. Obleka naj bo udobna, pralna, brez tesnih pasov, ki ovirajo dihanje.
Topla tekočina, ki jo bolnik zaužije, napravi sluz bolj tekočo, zato jo lažje izkašlja. Drenažni položaj, pri katerem visi prsni koš čez rob postelje, tudi olajša izkašljevanje. Pomagamo si z ročnim udarjanjem, pri čemer z zračno blazinico dosežemo, da se sluz laže odlepi. Možna je tudi uporaba električnih masažnih aparatov, ki delujejo s pomočjo vibracij. V postelji naj bolnik lego večkrat zamenja. Kadar je bolnik v postelji večji del dneva in se težje obrača, namestimo na posteljo blazino, ki preprečuje nastanek razjed zaradi pritiska. Po potrebi namestimo trapez ali varovalne ograjice.
Bolnik naj bo čim dlje fizično aktiven. Spodbujamo ga , da hodi po ravnem, da dela dihalne vaje, ki se jih je naučil že v bolnišnici. Zelo bi bil koristen obisk fizioterapevta in delavnega terapevta na domu.

SKRB ZA PRIMERNO BIVALNO OKOLJE

V prostorih, kjer se zadržuje pljučni bolnik, naj bo temperatura zraka 20 do 25 stopinj Celzija, relativna vlaga pa okrog 60 odstotna. Površine je treba vsak dan obrisati z vlažno krpo, sesalniki naj imajo vgrajen HEPA-filter, ki zadržuje večino prašnih delcev. Pljučni bolniki, ki so alergični na pršico, naj iz prostora odstranijo preproge, težke zavese, oblazinjeno pohištvo. Posteljnino je treba prati vsak teden pri 60 stopinjah Celzija. Žimnice lahko zavijemo v prevleke, ki ne prepuščajo pršic. Iz sobe odstranimo lončnice. Če živi bolnik v starem, vlažnem stanovanju, je pomembno, da zrači stanovanje večkrat na dan, da ne suši perila v prostoru, da kuha v pokritih posodah in uporablja kuhinjsko napo. Kadar pa je zrak v sobi, kjer se zadržuje bolnik, zelo suh, lahko uporabljamo vlažilce zraka, moramo pa jih redno čistiti in vzdrževati. V domačem okolju okreva tudi bolnik s pljučno tuberkulozo. To je kužna bolezen, ki se prenaša kapljično. Za okužbo so dovzetni podhranjeni ljudje, ki živijo v slabih bivanjskih razmerah. Zbolijo ponavadi socialno ogroženi, begunci, zaporniki, varovanci zavodov. Bolnik z aktivno tuberkulozo naj nosi med pogovarjanjem prek ust zaščitno masko. Tudi med kašljem in kihanjem naj si pokrije usta. Robčke naj odvrže v posebno vrečko. Takoj po odkritju bolezni je bolnik sprejet v bolnišnico, domov pa se vrne, ko ni več kužen za okolico. Doma mora še vedno jemati zdravila . V tem času se mora izogibati alkoholu, uživa naj polnovredno prehrano in veliko tekočine. Stanovanje je treba večkrat na dan prezračiti in redno čistiti. Bolnik naj vzdržuje osebno higieno, se redno umiva in preoblači. Vse osebe, s katerimi je bil bolnik v obdobju začetka bolezni v stiku, napotimo v pljučni dispanzer, kjer ugotavljajo prisotnost bolezni.

TRAJNO ZDRAVLJENJE S KISIKOM NA DOMU

Bolnik, ki se zdravi s kisikom na domu, je upravičen do enega vira kisika v breme osnovnega zdravstvenega zavarovanja. To je ponavadi kisikov koncentrator, ki za svoje delovanje potrebuje elektriko. Stanovanjske razmere morajo biti primerne, bolnik mora imeti telefon in svojce oziroma osebo, ki se je pripravljena naučiti rokovanja z aparatom. Redno je potrebno menjati destilirano vodo, čistiti in menjati filtre. Bolnik dobiva kisik po dvorogem katetru, ki ga redno menja. Pretoka ne sme povečevati brez vednosti zdravnika. Aparat naj ne bo na direktnem soncu, v bližini ogrevalnih teles, naj ne stoji preblizu stene, da ni moteno kroženje zraka. Redne servise opravlja pooblaščeni serviser. Če ima bolnik prenosno kisikovo jeklenko, naj jo vozi v pokončnem položaju na vozičku oziroma, naj si jo oprta na rame. Zelo pomembno je, da bolnik poišče pomoč pri zdravniku, če se spremeni izmeček, če ga duši oziroma se pojavi zvišana telesna temperatura. Bolnik naj se čimveč druži s prijatelji in sorodniki, izogiba naj se le akutno bolnim. O cepljenju proti gripi naj se pogovori z osebnim zdravnikom.
Pomembno vlogo pri izobraževanju in druženju bolnikov s pljučnimi boleznimi ima Društvo pljučnih bolnikov Slovenije s sedežem na Primožičevi 2 v Ljubljani. Člani društva dobijo večkrat na leto izvod revije Zdrav dih za navdih in se lahko udeležijo strokovno vodene fizioterapije za pljučne bolnike. Člani društva lahko pokličejo na pljučni telefon.
Kvaliteta življenja pljučnega bolnika je v veliki meri odvisna od bolnika, a tudi od sodelovanja svojcev, zdravstvene in negovalne službe.

Marjeta Janhar, višja medicinska sestra,enterostomalni terapevt
Zdravstveni dom Ljubljana enota Bežigrad