Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Ljudje moramo razviti čut do sočloveka, soseda. Žal se vedno bolj dogaja, da se zapiramo v svoja stanovanja, pozabimo na soseda na drugi strani stene, ki mogoče leži nebogljen, ne slišimo vpitja, nočemo vedeti za pretepanje, zlorabe otrok... Ne ukrenemo nič. 4

Enaki in drugačni v domačem okolju


Stojim pred vrati nekega doma, za katerimi se skrivajo problemi in se sprašujem, se bodo odprla ali ne. Slišim korake - olajšanje, hkrati pa razmišljam, kakšen bo odziv na moj prihod. Dober občutek je, če so prijazni, se pa zgodi, da pokažejo nejevoljo, saj prihajaš v svetišče njihovega doma. Lahko rečejo, da nikogar ne potrebujejo, vendar pri njih domujejo tudi bolezen, nasilje, odvisnost. Pogovor ne steče, besede se zatikajo in ne najdejo svojega pravega mesta. Kaj naj naredim? Biti pozoren poslušalec, opazovalec. Sogovornik nam veliko pove z mimiko obraza, s kretnjami rok. Pozorni smo na neverbalno komunikacijo med člani družine, ki kaže kvaliteto njihovih odnosov. Človeku prisluhnemo, ga poskušamo razumeti in sprejeti takšnega, kot je.
Človek je celota. Na njegovo zdravje v veliki meri vplivajo njegovo domače okolje, socialni problemi, odnosi z domačimi in okolico. Veliko energije je vložene v poznavanje ljudi in družin, v razvijanje dobrega medsebojnega odnosa.

BOLNIK Z DUŠEVNIMI MOTNJAMI

Med nami so ljudje, ki kažejo simptome za razvoj duševne motnje. Naš prvi ukrep je pogovor in nato napotitev človeka k osebnemu zdravniku. Zgodnje odkrivanje znakov nastajajoče bolezni je pomembno zaradi zgodnjega začetka zdravljenja, ki prinese boljše rezultate.
Človekovo socialno okolje kot zelo pomemben dejavnik pri vzpostavitvi dobrega duševnega zdravja je temelj delovanja pri psihiatričnem bolniku. Veliko duševnih motenj se hitreje pokaže oziroma prej izbruhne ob stresu, neurejenih domačih razmerah. Vloga svojcev in bližnjih ob psihiatričnem bolniku je neprecenljiva: so prvi, ki opazijo začetne znake bolezni, bolniku nudijo psihično oporo in pomagajo pri urejanju domačega okolja, kjer se bolnik čuti bolnik varnega in sprejetega. Prevzemajo vlogo terapevta in vodnika bolniku, pri tem pa je pomembna podpora strokovnjakov, da pri svojem delu, da ne omagajo. Bolnik s psihiatrično diagnozo je v svojem okolju zaznamovan. Stigma mu prinese socialno izolacijo, zapustijo ga prijatelji. Nekateri se zaradi bolezni prej upokojijo, ker ne zmorejo več svojega rednega dela. To še hitreje vodi v socialno problematiko, ki v takih primerih ni redka, posebno če bolnik nima podpore svojcev.
Ob prihodu bolnika iz psihiatrične ustanove domov je situacija v njegovem okolju drugačna kot v bolnišnici. Ljudje gledajo na takega bolnika drugače; vsak član družine je po svoje zaznamovan in obremenjen. V domačem okolju lažje govorijo o težavah z bolnikom. Šele doma so vidni njihovi dejanski problemi in potrebe po spremembah. Informacije o delovanju različnih društev (Spominčica, Ozare, Altra...) in telefonske številke za krizne trenutke (npr. Klic v duševni stiski) so lahko v veliko pomoč pri reševanju vsakdanjih težav.
Reševanje večplastnih težav v družini s psihiatričnim bolnikom je uspešno ob sodelovanju zdravnika, psihiatra, socialne službe, patronažne službe in drugih strokovnjakov glede na problematiko v družini. Bolnik v urejenem domačem okolju lažje nadaljuje pot k zdravju in se hitreje vključi v okolje.
Za bolnika je zelo pomembno sprejemanje njegove bolezni. Nadaljevanje s predpisanim zdravljenjem po odpustu bolnišnice je ključnega pomena za uspeh zdravljenja. Psihiatrov načrt zdravljenja je podprt s pogovorom o pomembnosti rednega jemanja zdravil in o njihovih stranskih učinkih. Redni kontrolni pregledi pri psihiatru in dober odnos z njim so sestavni del vsakega zdravljenja. Ob hudem izbruhu psihiatrične bolezni se vedno znova postavlja vprašanje prisilne hospitalizacije. Zaradi poznavanja razmer v bolnikovem domačem okolju je patronažna medicinska sestra lahko v takih trenutkih vez med varovancem, njegovo okolico in ustreznimi institucijami. Z dobro komunikacijo med vpletenimi se lahko zmanjša travmatičnost tega dogodka.

ODVISNOSTI

Za odvisniško vedenje je značilno, da zahteva takojšnjo zadovoljitev določene potrebe. Odvisnik je človek, ki redno uživa nelegalne droge, prekomerno pije alkohol, kadi tobak. Poleg odvisniške rabe psihoaktivnih snovi so lahko odvisniški tudi vedenje (kockanje, delo, kraje, igranje računalniških iger, internet), zloraba snovi, ki ne ustvarjajo odvisnosti (vitamini, odvajala) in motnje prehranjevanja (anoreksija, bulimija, prenajedanje visokokalorične hrane). Odvisniško vedenje ima skupne značilnosti, po katerih ga spoznamo, ni pa vseeno, od česa je človek odvisen (odvisnost od športa je zdrava, odvisnost od prepovedanih drog pa škodi zdravju). Odvisnost od alkohola in tobaka je v Sloveniji najpogostejša vrsta odvisnosti.
O odvisnosti od alkohola govorimo takrat, ko pri človeku prepoznamo znake sindroma odvisnosti in so vidne tudi težave na psihičnem, fizičnem in socialnem področju alkoholika. O težavah z alkoholom v družini govorimo takrat, ko vsaj eden od članov tvegano uživa alkoholne pijače. Ob srečanju s tako družino zaznamo izmikajoče se poglede, čustvena otopelost, hladni odnosi, beg otrok od doma in večno pomanjkanje denarja. Sogovornik zanika škodljivo rabo alkohola, zaripel obraz, vedenje in vse drugo pa nam govori svoje.
Bolezen odvisnosti od alkohola ima na družino razdiralen učinek. Družinski člani ne priznajo bolezni, navdaja jih občutek sramu in krivde - alkoholizem je njihova družinska skrivnost. Nekateri opiti ljudje se umaknejo, drugi pa v svoji mokri fazi postanejo nasilni do družinskih članov. Prepoznavanje znakov zlorabe alkohola v družini in zgodnje usmerjanje v zdravljenje (po možnosti cele družine zaradi odvisniškega zaščitniškega vedenja do alkoholika) preprečujeta poglabljanje odvisnosti in povečujeta možnost za odpravo odvisnosti. Odločitev za zdravljenje in vzdrževanje suhe faze alkoholika potrebujeta veliko spodbud socialnega okolja in notranje motivacije. Treba se je povezati z zdravnikom, po potrebi z ambulanto za zdravljenje odvisnosti od alkohola, s centri za socialno delo, šolo, podjetjem. Pomembno je prekiniti transgeneracijsko zanko, da otroci ne posnemajo vedenje starša odvisnika.
Droga v tobaku je nikotin in hitro povzroča zasvojenost. Poleg nikotina je v tobaku še velika količina škodljivih snovi, ki okvarjajo celotno človeško telo. Kajenje je pomemben dejavnik tveganja za nastanek kroničnih nenalezljivih bolezni. V družinskem okolju so otroci pasivni kadilci in nimajo nobene možnosti, da bi se temu uprli in zaradi zgleda staršev prej postanejo kadilci odvisniki.
Zaradi škodljivih učinkov kajenja je pomembno vsakič znova predstaviti pomen opustitve kajenja. Kadilci potrebujejo pri tem strokovno pomoč: zdravnik oceni stopnjo odvisnosti, prisotnost abstinenčnih znakov, predpiše nikotinske nadomestke. Odvisniku se priporočajo še druge oblike strokovne pomoči, kot so skupine za podporo pri opuščanju kajenja, učne delavnice (Da, opuščam kajenje), spodbujanje k udeležbi v medijsko odmevnih akcijah opuščanja kajenja. Za opustitev kajenja je najpomembnejša osebna odločitev posameznika, ki je ustrezno motivirana.
V abstinenčnih krizah potrebuje odvisnik veliko podpore domačih in bližnjih. Ti se morajo tega zavedati, da lahko ustrezno pomagajo bivšemu odvisniku. Na ta način bo povratnikov manj.
Odvisnik sam prevzema odgovornost za svoje zdravje. Kljub vsemu ni zamanj z njim spregovoriti besedo ali dve v upanju, da bo spremenil razmišljanje in se začel zavedati, da nima pravice uničevati tudi zdravja bližnjih. Zmaga je že, če z razlogi proti kajenju prepričaš enega.

PREPOVEDANE DROGE

Ljudje uporabljajo droge, ker si hočejo povečati ugodje. Vplivajo na dopaminski sistem človekovega organizma. Nelegalne droge so vedno pogostejše v življenju najstnikov. Vedno mlajši imajo prve izkušnje z marihuano. Odvisnost nastaja po sistemu pogojnega refleksa. Dolgoročna prognoza te motnje je podobna drugim kroničnim obolenjem: polovica bolnikov ne išče pomoči, tretjina odvisnikov od nelegalnih drog ima slabo prognozo. Zdravljenje je mogoče v centru za zdravljenje odvisnih od drog, terapevtskih skupnostih (Skupnost Srečanje, Projekt Človek), največ pa jih obravnavajo v centrih za preprečevanje drog (vodijo jih pediatri, šolski zdravniki ali pedopsihiatri), kjer izvajajo substitucijske programe (metadon), v terapevtskih skupinah, dnevni centri. Velika skupina odvisnikov ne išče pomoči, išče pa stik s človekom, zaupni odnos. V fazi, ko odvisnik razmišlja o spremembi, je pomembna podpora svojcev, strokovnjakov. Mladi odvisniki pogosto prihajajo iz družin, kjer je že prisotna oblika odvisnosti, kjer so razmere neurejene, kjer se ne počutijo sprejete. Starši so polni jeze do uživalca, mučijo jih občutki krivde, zato je pomembno tudi delo z njimi. Urejena družina pa je lahko ustrezno terapevtsko okolje.
Hazardiranje je oblika odvisnosti od iger na srečo. Kot osebnostna motnja ima znake odvisnosti, saj se hazarder miselno vedno pogosteje ukvarja z igrami na srečo, porabi v ta namen vedno več denarja. Posledice njegove odvisnosti se zelo hitro pokažejo v finančnem stanju. Dokler lahko svojo odvisnost skriva pred družino, se pogosteje udeležuje iger na srečo v upanju na zmagovalni dobitek. Občasni dobitki odvisnika preslepijo, njegov finančni polom se vedno bolj bliža. Ko ga okolica sooči z njegovim problemom, težko uvidi svojo odvisnost, ker vidi v igranju zavestno odločitev. Pomembno je, da odvisnost ne napreduje, da hazarder zaradi finančnih težav ne zaide v kriminalna dejanja in se ne odtuji od svojcev. Odvisniku in svojcem je treba nuditi podporo pri sprejemanju odločitev o odpravi odvisnosti, dati informacije o delu terapevtskih skupin.

NASILJE V DRUŽINI

Nasilje je lahko psihično ali fizično dejanje nasilneža nad žrtvijo. Pred nasiljem je pomembna zaščita ogroženih skupin: otrok, mladostnikov, žensk, starejših. Žrtve težko spregovorijo o zlorabah. K prijavi kaznivega dejanja žrtve ne smemo siliti. Skozi pogovor in z izostrenim občutkom za dogajanje v človeku zlorabo lahko zaznamo, včasih vidimo. Žrtev pa potrebuje predvsem oporo, pogovor in občutek varnosti. Hujša kazniva dejanja in zlorabe otrok zahtevajo ukrepanje.
Patronažne medicinske sestre zaznavamo vse več zlorab starostnika, bolnika. Sodoben način življenja enogeneracijskih družin odriva bolezen in smrt stran od vsakdanjika. Bolniki in starejši kot nezaželeni člani družbe pomenijo strošek, breme zdravstvene in socialne blagajne. Mladi imajo zaradi hitrega tempa življenja malo časa za svoje ostarele starše, ki samevajo med štirimi stenami stanovanja. Njihov molk je še bolj vztrajen, ker se jim to najpogosteje dogaja od tistih, ki jih imajo najraje, za katere so delali, živeli, dihali. Starejši so lahko zanemarjeni, verbalno, fizično ali finančno zlorabljeni. Kot vsaka zloraba tudi ta pride na dan zelo težko, pogosto ostanemo brez besed. Starostniku, ki trpi zlorabo, lahko pomaga nasvet, pogovor. Najpogosteje se ne zgodi nič, ker tudi zlorabljeni ne želi ničesar narediti. Čaka, da mine. Ko se pojavi želja, da bi se prekinil začaran krog zlorab, je pomembno, da dobijo zlorabljeni podporo in informacijo o tem, kje lahko začnejo reševati svoje probleme.
Delovanje patronažnih medicinskih sester je v veliki meri vezano na osebnega izbranega zdravnika, ki je odgovoren za zdravljenje bolnika. Delujemo kot tim strokovnjakov, k uspešnemu zdravljenju pripomore interdisciplinarno reševanje problemov. Za obiske kroničnega bolnika več kot dvakrat v letu izda zdravnik delovni nalog. Po njegovem navodilu največkrat izvajamo medicinsko-tehnične posege.

ODVISNOSTI JE VEDNO VEČ

Duševnih motenj, nasilja, alkoholizma, odvisnosti je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije vedno več. Pri delu na terenu obstaja dodatna možnost odkrivanja problemov, usmerjanja ljudi v reševanje, dajanja informacij in nudenje ustrezne podpore. Manjka nam pomoči v obliki izdelanih metod reševanja zapletenih problemov. Veliko je mejnih, nerešljivih problemov, s katerimi se nihče ne ukvarja. Ko postane stanje nevzdržno, se ljudje obrnejo na osebnega zdravnika in ta izda patronažni službi delovni nalog, da ureja stvari, ki jih nihče ne more, ker nimajo pooblastil. Medicinska obravnava človeka vidi le njegovo bolezen, njegov oboleli organ, pogosto pa je spregledan kot celostno bitje, ki živi v specifičnem domačem okolju s vsemi drobnimi težavami. Na njegovem domu se s človekom vzpostavi pristnejši odnos. S strokovnim znanjem in našim terenskim načinom dela lahko patronažne medicinske sestre pomembno vplivamo na reševanje večplastnih problemov s povezovanjem strokovnjakov in ne s prelaganjem nalog z enega na drugega.
Naša želja je, da bi imele bolj proste roke, da bi lahko obiskoval vse, ki potrebujejo našo pomoč. Družina je pri našem delovanju subjekt, edino tako se lahko razrešuje družinska problematika. Vedno večjo potrebo čutimo, da bi bile pri posamezniku in družini tudi tedaj, ko ni večjih zdravstvenih težav, so pa psihični stresti, prekomerne obremenitve, ki bi potrebovali naš odziv, ko nas človek ali okolica pokliče na pomoč. To je temelj našega preventivnega delovanja, da bi preprečile razvoj bolezni in težav.

Violeta Činku in Marija Milavec Kapun, patronažni medicinski sestri
v Zdravstvenem domu Ljubljana