Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Propriocepcija je sposobnost telesa, da zaznava telo v prostoru. Poteka na zavedni in nezavedni ravni. Namen proprioceptivne vadbe je z različnimi vrstami terapevtskih vaj vzpodbujanje stabilnosti in koordinacije v prizadetem delu telesa. S pomočjo treninga propriocepcije izboljšamo držo telesa, izboljšamo ravnotežje (zmanjša se možnost padca), preventiva pred poškodbami (skrajša se odzivni čas refleksov) in posledično omogočamo učinkovitejše in uspešnejše gibanje. Proprioception is the ability of the body to perceive the body in space. It takes place on a conscious and unconscious levels. The purpose of proprioceptive exercise is to promote stability and coordination in the affected part of the body through various types of therapeutic exercises. Proprioception training improves body posture, improves balance (reduces the chance of falling), prevents injury (as the response time of reflexes is shortened) and consequently allows for more efficient and successful movement. 3

Kaj je to propriocepcija telesa


Propriocepcija zagotavlja zavedanje gibanja, drže in sprememb ravnotežja, ki se jih lahko zavedamo ali pa so nezavedni. Zavedni del propriocepcije pomaga pri zavedanju položaja ter gibanja telesa in udov. Nezavedni del pa nam omogoča refleksno uravnavanje mišičnega tonusa in nadzor ravnotežja oziroma drže. Možgani dobivajo različne informacije iz receptorjev (»senzorjev«), ki so v tkivih: mišicah, kitah, sklepih … Na podlagi dobljenih informacij nato centralni živčni sistem odgovori na stimulus tako, da omogoči ustrezno izvajanje giba in vzdrževanje drže telesa. »Normalna« oz. zdrava oseba z nepoškodovanim proprioceptivnim sistemom je zmožna oceniti težo, upor in položaj predmeta v odnosu do telesa. Medtem ko oseba z motenim, oslabljenim ali poškodovanim proprioceptivnim sistemom ni sposobna take ocene. To se izrazi kot težava z ravnotežjem in koordinacijo. Za lažje razumevanje propriocepcije navajam nekaj primerov iz vsakdanjega življenja: kako dolg korak naredimo, koliko je pokrčen naš komolec, kako velika je žogica, ki jo držimo v pesti, koliko moči potrebujemo, da dvignemo skodelico kave in si jo varno prinesemo do ust, s kolikšno močjo je treba pritisniti na stopalko avtu … Revmatološke bolezni (RB) so kronične bolezni, pri katerih je pogosto prisotna kronična bolečina (to je bolečina, ki traja več kot tri mesece). Osebe s kronično bolečino se pogosto izogibajo vsakršni aktivnosti zaradi prisotnega strahu, da bi se ob gibanju bolečina povečala; to imenujemo strah pred gibanjem oz. kineziofobija. Dolgoročna neuporaba telesa pripelje do poslabšanja tako telesnega kot tudi duševnega zdravja. Za učinkovito in uspešno gibanje je pomembna pravilna mehanika telesa, ki omogoča optimalno uporabo sil v telesu ter vzvodnih sistemov. Nepravilna mehanika telesa namreč pripelje do napačnih obremenitev in pojava kompenzatornih gibov, poruši pa se tudi mehanika telesa. To vodi do negativnih vplivov na telo in spremenjenih vzorcev gibanja.

MOTNJE PROPRIOCEPTIVNEGA SISTEMA

Bolezni torej prizadenejo različne sklepe, obsklepne strukture in posledično njihovo delovanje. Pri okvarah gibalnega aparata pride do motenj proprioceptivnega sistema. Motena ali okvarjena propriocepcija se lahko pojavi pri:

  • pacientih z okvaro živčevja (bolezni osrednjega ali perifernega živčevja),
  • pacientih z okvaro mišično-kostnega sistema (vsaka poškodba npr. zvin gležnja, okvare križnih ligamentov v kolenu … ali pa spremenjeno stanje sklepa kot posledica kronične bolezni (RB, npr. AS, RA, psoriatični artritis),
  • akutnih/kroničnih bolečinah,
  • starejših (zaradi staranja upada delovanje sistemov, ki uravnavajo ter nadzirajo držo in ravnotežje),
  • utrujenosti.

Včasih pride do priučene nerabe določenega sklepa ali mišičnih skupin, na primer zaradi bolečin, kar ima za posledico slabšo funkcijo vseh dejavnosti sklepa, sklepne okolice ali celotnega uda.
Najpogostejši simptom oslabljene propriocepcije je slabo ravnotežje. Težave z ravnotežjem in koordinacijo pogosto privedejo do pojava padcev. Padci so zelo resen problem, ki se s staranjem prebivalstva povečuje, razlogi zanje pa so različni. Strah pred ponovnim padcem, ki se razvije kot posledica prvega padca, povzroči opuščanje telesne aktivnosti. Ravnotežje je sposobnost posameznika, da ohranja stabilen položaj telesa pri izvajanju različnih gibalnih nalog. Ravnotežje se pri ljudeh razvija postopoma. V prvih letih življenja predstavlja naučeno spretnost, kasneje pa postane avtomatizirano. Najbolj učinkovito ravnotežje je pri mlajših odraslih osebah in osebah srednjih let, pri starejših pa postaja slabše. Oslabitev in motnje ravnotežja se lahko pojavijo ne glede na starost zaradi različnih vzrokov: neaktivnost (zmanjšanje mišične moči), poškodbe in nekateri bolezenski vzroki. Za učinkovito sposobnost ohranjanja ravnotežja vplivajo naslednji dejavniki: intakten živčno- mišični in mišično-skeletni sistem, taktilni priliv, vid, starost, propriocepcija, sluh, vidno- prostorska zaznava, vestibularni sistem …


Razlikujemo dve obliki ravnotežja:

  • Statično ravnotežje je zmožnost ohranjanja ravnotežnega položaja v mirovanju.
  • Dinamično ravnotežje je zmožnost ohranjanja ravnotežnega položaja v gibanju.

NAČINI VADBE

Pri vadbi je treba upoštevati tudi okvaro oz. slabše delovanje proprioceptivnega sistema, ki ga lahko poskusimo ponovno izboljšati s pomočjo proprioceptivne vadbe. Namen takšne vadbe je vzpodbujanje stabilnosti in koordinacije prizadetega dela telesa. Z različnimi vrstami terapevtskih vaj poskušamo izzvati kontrakcije mišic, ki stabilizirajo položaj sklepa. S krčenjem mišic se namreč povečuje zavedanje in sposobnost koordiniranega krčenja in ravnotežja v posameznem obravnavanem položaju. Posledica tega je večja stabilnost obravnavanega sklepa, kar je eden glavnih ciljev proprioceptivne vadbe.
Fizioterapevt izbere varne, primerne/ustrezne in učinkovite terapevtske vaje, ki jih nauči pravilno izvajati, določi število ponovitev, intenzivnost, trajanje, odmore in pogostost. Za doseganje čim večje učinkovitosti programa terapevtskih vaj moramo upoštevati posameznikove potrebe in zmožnosti. Tako terapevtski program vaj načrtno in postopno stopnjujemo ter s tem dosežemo zastavljene cilje.
Proprioceptivna vadba se stopnjuje na različne načine:

  • z manjšo ali večjo podporno površino (izvedba vaje na eni ali obeh nogah),
  • izbira različne trdote podlage, na kateri izvajamo vaje,
  • izvajanje vaj s spreminjanjem višine težišča telesa,
  • različno število udeleženih sklepov,
  • izključitev vida (izvedba z zaprtimi ali odprtimi očmi),
  • dodajanje dodatnih nalog (gibanje z rokami, nogami, glavo) itd.

Vedno pa pri sestavljanju programa upoštevamo načela proprioceptivne vadbe: od lažjega k težjemu, od majhne k visoki hitrosti izvajanja vaje, od krajših k daljšim ponovitvam. Proprioceptivno vadbo lahko izvajamo brez kakršnihkoli pripomočkov, lahko pa se odločimo za različne pripomočke, kot so ravnotežne blazine (različnih trdot), ravnotežni krožniki, ravnotežne deske, ravnotežne polžoge … Proprioceptivno vadbo lahko izvajamo kot samostojno vadbeno enoto ali kot del vadbene enote.
Rezultati so doseženi tako kot pri vsaki drugi izvedbi terapevtske vadbe, če se vadba izvaja dosledno oz. redno in se obremenjevanje postopno povečuje. Vadba je prilagojena posamezniku glede na njegovo splošno zdravstveno stanje, pridružene bolezni, stanje RB (akutno/kronično), starost, motiviranost … Ker gre pri proprioceptivni vadbi za stalno izzivanje sklepnega sistema, kar pomeni vedno znova in znova vzpostavljati ravnotežje, je treba poskrbeti za varnost. To je pomembno še zlasti takrat, ko proprioceptivno vadbo stopnjujemo na način, da zapremo oči. Takrat se je treba za ohranjanje ravnotežja še toliko bolj potruditi in zagotoviti primerno oporo z rokami, ki se kasneje postopno opušča.
Pomembno vlogo pri varnosti imata tudi oprema in prostor, kjer se izvaja proprioceptivna vadba. Prostor naj bo dobro osvetljen, zračen, tla pa naj ne drsijo. Prav tako mora biti posameznik primerno oblečen in obut. Vse vaje morajo biti izvedene na pravilen način, tako da gib izvedemo pravilno in v želenem sklepu ter ga ne nadomestimo z uporabo drugega dela telesa. Če posameznik ne more opraviti vaje na pravilen način, jo prilagodimo na takšno stopnjo, da dosežemo pravilno izvedbo. Dopuščanje izvajanja nepravilno izvedene vaje zmanjšuje uspeh/cilj, ki ga želimo doseči (izboljšanje propriocepcije). Telesna aktivnost, ki je ozaveščena, je učinkovitejša in omogoča najučinkovitejšo uporabo telesa.
Čeprav izboljšanje propriocepcije pomaga zmanjšati tveganje za nastanek padca in izboljša delovanje gibalnega aparata, je treba upoštevati, da obstajajo zdravstvena stanja (akutno vnetje sklepov, pooperativna stanja …), ko je proprioceptivna vadba manj primerna in mora biti še bolj skrbno izbrana, sicer lahko dejansko povzroči več škode kot koristi. Pri izvajanju proprioceptivne vadbe je tako kot pri drugih oblikah vadbe treba poznati svoje omejitve in se posvetovati s primerno usposobljeno strokovno osebo (fizioterapevt). Ta izbere različne vrste terapevtskih vaj, ki so najprimernejše, individualne prilagojene zdravstvenemu stanju posameznika in ciljno usmerjene.
Glavni učinki proprioceptivne vadbe so izboljšanje drže telesa, izboljšanje ravnotežja (zmanjša se možnost padcev), preprečevanje poškodb (saj se skrajša odzivni čas refleksov) in posledično bolj učinkovito in uspešno gibanje, saj se izboljša zavedanje telesa v prostoru. Pozitivni učinki telesne aktivnosti se odražajo na vseh področjih človekovega življenja (telesno in duševno zdravje), ne glede na starost. Tudi v primeru, če v življenju niste bili aktivni oz. če so se pojavile zdravstvene težave.
Če želite izboljšati kakovost svojega življenja, da boste lažje izvajali vsakodnevna opravila in tudi aktivnosti, ki jih imate radi, ostanite/postanite aktivni!

Maja Fatur, dipl. fiziot.
Klinični oddelek za revmatologijo, Univerzitetni klinični center Ljubljana
Literatura
  1. 1. Puh U, Dečman M, Palma P (2015). Vsebina in učinki programov proprioceptivne vadbe za spodnje ude-pregled literatur. Fizioterapija 23(2): 50–8.
  2. Zupančič K, Bitenc Č (2019). Strah pred gibanjem in sprejemanje bolečine v povezavi z depresivnostjo pri osebah s kronično razširjeno bolečino. Zdrav. vestnik (julij–avgust): 338–47.
  3. Proske U, Ganderia SC (2012). The Proprioceptive Senses: Their Roles in Signaling Body Shape, Body Position and Movement, and Muscle Force. Physiol Rev 92: 1651–1697.
  4. Han J, Waddington G, Adams R, Anson J, Yu L (2016). Assessing proprioception: A critical review of methods. Journal of Sport and Health Science 5: 80–90.
  5. Rugelj D (2017). Ravnotežje, glavna komponenta gibanja. Fizioterapija 25(1): 1–2.
  6. Rugelj D (2016). Model večkomponentne, v ravnotežje usmerjene vadbe pri starostnikih. Fizioterapija 24 (1): 60–70.
  7. Nitz JC, Choy NL(2004). The efficacy of a specific balance-strategy training programme for preventing falls among older people: a pilot randomised controlled trial. Age and ageing:33(1): 52–8.
  8. Pevc T(2019). Ravnotežje in propriocepcija pri starostnikih. Diplomsko delo. Ljubljana: Visokošolski zavod Fizioterapevtika.
  9. Čampa Š (2014). Vadba ravnotežja pri starostnikih. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
  10. Hrkal P (2014). Balance and proprioception: Improving rehabilitation outcomes and preventing injury. Toronto: Athlete′s Care. http://www.athletescare.com › chiropractors- toronto-blog › the benefits of balance & proprioception.
  11. Mallac C (2018). Proprioceptive training and injury prevention. http://www.sportsinjurybulletin.com/proprioceptive-training-and-injury-prevention.