Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Absolutna revščina je obrazložena kot tisto, kar je minimum za preživetje. Relativna revščina pomeni položaj neke skupine, ki je opredeljen in merjen v razmerju z drugimi v enakem okolju, skupnosti ali državi. Tako ima lahko nekdo, ki se uvršča med revne v razviti državi, višje prihodke od tistega, ki se v manj razviti državi uvršča med bogate. Patronažna medicinska sestra je pogosto prva obiskovalka na domu, ki poleg potreb po patronažni zdravstveni obravnavi posameznika in družine, zazna tudi njihovo stisko, slab socialni status na robu revščine. Pogosto je prva oseba, ki skuša ljudem pomagati iz trenutne stiske. 1

Življenje v družini na robu revščine


Revščina in socialna izključenost sta del socialnih kazalcev zdravja in negativno vplivata na zdravje posameznika, skupnosti, družbe. Revščino lahko delimo na absolutno revščino in relativno revščino. Absolutna revščina je definirana kot tisto, kar je minimum za preživetje. V to kategorijo revnih uvrščamo tiste, ki ne dosegajo minimalnih standardov preživetja (brezdomci, klošarji). Najpogostejše merilo za revščino je prihodek. Tako se med revne uvršča posameznik ali družina, katere prihodek je pod določeno mejo, ki je sprejeta kot minimum, potreben za življenje. Svetovna banka je postavila mejo revščine pri enem do dveh dolarjih na dan. Relativna revščina pomeni položaj neke skupine, ki je opredeljen in merjen v razmerju z drugimi v enakem okolju, skupnosti ali državi. Tako ima lahko nekdo, ki se uvršča med revne v razviti državi, višje prihodke od tistega, ki se v manj razviti državi uvršča med bogate.
Razumevanje in pojmovanje revščine je velikokrat odvisno od navad, standardov in vrednot vsake države in regije, pomemben je tudi kulturni vidik, kaj nekomu pomeni revščina. Svetovna zdravstvena organizacija in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj sta pripravili smernice, ki opredeljujejo pet osrednjih razsežnosti glede revščine in zdravja, ki odsevajo zmanjšane človekove sposobnosti:

  • ekonomske (delo, prihodek, preživljanje),
  • človeške (zdravje, izobraževanje),
  • politične (pravice, imeti glas, omogočanje),
  • socialno-kulturne,
  • zaščitne (negotovost, tveganje, ranljivost).

Revščina je večplastni pojav, ki vključuje materialni, družbeni, politični in mentalni vidik. Revščina ima več obrazov. Razdelimo jo lahko na šest človeških razsežnosti:

  • telesna: pomanjkanje hrane, nezdrava prehrana, pomanjkanje obleke in bivališča, slabo zdravstveno varstvo;
  • duševna: pomanjkanje znanja, neizobraženost, čustvena otopelost, razvade, pomanjkanje dobrih navad;
  • duhovna: neodgovornost do svojih odločitev;
  • medčloveška: nerazvita zmožnost za komuniciranje in za prevzemanje vlog v temeljnih odnosih, pomanjkanje zmožnosti za delo in zaslužek, zlorabljanje;
  • razvojna: zaostajanje za svojimi osebnimi zmožnostmi in možnostmi, nazadovanje;
  • bivanjska: otopelost za smiselno orientacijo in ravnanje v danem trenutku, položaju.

Najpogostejši razlogi za revščino so:

  • izguba dela;
  • pomanjkanje ustreznih ukrepov države, predvsem v obliki socialne pomoči in delavskega zavarovanja, v katerega bi bili vključeni vsi nezaposleni;
  • gospodarske, politične, rasistične, seksistične in druge oblike neenakosti, ki preprečujejo, da bi se podpora splošnega mnenja revnim izboljšala.

Najpogostejše posledice revščine pa so:

  • lakota,
  • brezdomstvo,
  • odsotnost izobraževanja,
  • odsotnost virov za uresničitev osnovnih življenjskih potreb,
  • večja obolevnost in umrljivost prebivalstva.

Revščina je najpogosteje povezana s socialno izključenostjo, vendar ne vedno. Do socialne izključenosti privede posledično revščina tiste, ki jo izkušajo. Revščina je pojem, ki izhaja iz nizkih prihodkov ali iz nezadostnih razpoložljivih dohodkov. Revščina je posebna oblika socialne izključenosti, ni pa nujno, da socialna izključenost vodi v revščino. Revščina se nanaša na izključenost od denarja in servisov, socialna izključenost pa presega samo izključenost iz porabniške družbe in zajema izključenost iz mesta v družbi. Revščina in socialna izključenost sta del socialnih kazalcev zdravja in negativno vplivata na zdravje posameznika, skupnosti, družbe. Revni so izpostavljeni dvakrat večji nevarnosti nevarnih bolezni in prezgodnje smrti.


Patronažna medicinska sestra je strokovnjakinja z višjo ali visoko izobrazbo (višja medicinska sestra ali diplomirana medicinska sestra). Število preventivnih obiskov patronažne medicinske sestre v posebno rizičnih skupinah (kronični bolniki, invalidi) je omejeno na en obisk ali dva na leto, pri ženi po porodu dvakrat v svojstvu, pri novorojenčku in dojenčku do 1. leta starosti šest obiskov, en obisk pri otroku v drugem letu starosti in en obisk pri otroku v tretjem letu starosti, obisk nosečnice v zadnjem trimesečju nosečnosti. Za vse nadaljne obiske je potreben delovni nalog zdravnika, ne glede na to, da se težave, ki jih odkrije, nanašajo izključno na področje zdravstvene nege. Nekateri varovanci oziroma bolniki in družine potrebujejo več obiskov patronažne medicinske sestre, drugi manj. Učinek delovanja patronažne službe bi bil večji, če bi le-ta lahko sama presodila pogostost obiskov.


SLOVENIJA NI IZJEMA

Za Slovenijo je značilna neenakomerna gostota poseljenosti. Z industrializacijo se je začelo prebivalstvo naseljevati bolj koncentrirano v večjih mestih in na obrobju večjih mest, medtem ko je nizka gostota poseljenosti značilna za ruralna področja. Po podatkih iz Popisa 2002 je v mestnih naseljih živelo 50,8 odstotka prebivalstva Slovenije. Na gostoto poseljenosti vpliva več dejavnikov, in sicer geografske značilnosti ozemlja, oddaljenost od večjih mest in prometna infrastruktura.
Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije je bilo januarja 2004 v Sloveniji 872.881 aktivnih prebivalcev. Njihovo število se je glede na januar 2003 zmanjšalo za 0,5 odstotka. Število brezposelnih oseb se je januarja 2004 v primerjavi z januarjem 2003 zmanjšalo za 2,6 odstotka. Stopnja brezposelnosti je večja pri ženskah kot pri moških in večja pri nekvalificiranih delavcih, sledijo tisti s srednješolsko izobrazbo in visoko kvalificirani.
Najvišja stopnja brezposelnosti po občinah je bila januarja 2004 v občinah Rogašovci (27,8 %), Kuzma (26,2 %) in Kungota (25,4 %), najnižja pa v občinah Cerkno (2,7 %), Gorenja vas-Poljane (2,8 %) in Horjul (3,0 %).
Skupno število uživalcev vseh vrst pokojnin se je januarja 2004 glede na december 2003 povečalo za 0,1 odstotka (499.415).


Patronažno varstvo je posebna oblika zdravstvenega varstva, ki opravlja aktivno zdravstveno in socialno varovanje posameznika, družine in skupnosti. Ti so zaradi bioloških lastnosti, določenih obolenj ali nenavajenosti na novo okolje občutljivi za škodljive vplive iz okolja.«


ODKRIVANJE REVŠČINE

Za mnoge posameznike, družine, starejše ljudi dostikrat ne vemo, da živijo na robu revščine. Najbolj ogrožene so naslednje skupine:

  • starejši od šestdeset let,
  • ženske,
  • otroci,
  • kronični bolniki, invalidi,
  • brezdomci,
  • begunci, priseljenci,
  • ljudje z nizko izobrazbo, brezposelni.

Patronažna medicinska sestra je pogosto prva obiskovalka na domu, ki poleg potreb po patronažni zdravstveni obravnavi posameznika in družine, zazna tudi njihovo stisko, slab socialni status na robu revščine. Pogosto je prva oseba, ki skuša ljudem pomagati iz trenutne stiske.Tako jim pomaga urediti socialno pomoč in oskrbo, usmerja jih pri urejanju zdravstveno-socialnega statusa, pomaga jim vzpostaviti stik z okoljem, deluje zdravstveno-vzgojno, organizira izvedbo zdravstvene nege na domu, poveže se z izbranim osebnim zdravnikom varovanca, ko je to potrebno; povezuje se z različnimi institucijami (Karitas, RK, centri za socialno delo, dom za ostarele…). Pri odkrivanju revščine v družinah in z njo povezanih posledic so pogoste težave, saj bi bila potrebna boljša povezanost s centri za socialno delo, Karitas, Rdečim križem tudi v obratno smer.
Revščina se kaže na podeželju drugače kot v mestih. Za življenje v mestih je v nasprotju s podeželjem značilno:

  • gostota prebivalstva je mnogo večja kot na podeželju (npr. Ljubljana ima več starejših prebivalcev, kot je povprečje v Sloveniji)
  • ljudje so med seboj bolj odtujeni kot na podeželju
  • sosed soseda skorajda ne pozna, čeprav živita v isti hiši, stanovanjskem bloku
  • ljudje med seboj slabo ali sploh ne komunicirajo in tudi ne iščejo medsebojne pomoči
  • veliko je mladih družin, katerih člani so brez redne zaposlitve ali iščejo zaposlitev

PRAG REVŠČINE JE NIZEK

Na podeželju ljudje živijo veliko bolj skromno. Preživljajo se s pridelki s svojih vrtov, njiv, če so jih le še sposobni obdelovati, ali pa imajo pomoč mlajših. Ti pa žal vse pogosteje odhajajo v mesta zaradi iskanja zaposlitve. Ovira na podeželju, zlasti za bolne in ostarele, je oddaljenost od trgovin, lekarne, zdravstvene službe…V oddaljenih občinah Goričkega je dostopnost do zdrave pitne vode velika težava. Zaradi onesnaževanja okolja pa je pitna voda čedalje bolj ogrožena tudi na drugih območjih Slovenije. Vse to vpliva na zdravje in kakovost življenja.
Ljudje v mestu so pogosto izolirani od ožje in širše okolice, zlasti zaradi starosti in slabega zdravstvenega stanja, ko ne zmorejo večjih razdalj kot le iz sobe v kuhinjo ipd. Mnogi imajo nizke pokojnine, ki komaj zadoščajo za položnice in nekaj hrane. Še toliko težje je, če nimajo nikogar od sorodnikov, ki bi jim lahko priskočil na pomoč, ali vsaj dobrih sosedov. Z eno pokojnino se velikokrat preživlja več članov družine. Tako so prisiljeni živeti manj zdravo, saj se neredno prehranjujejo in pogosto nepravilno. Ne gre zanemariti porasta nasilja v družinah, vzrok zanj je tudi finančna stiska. Zaradi stresa, težav, v katerih se znajdejo, se lahko hudo poruši duševno zdravje posameznika in družine, ki ne nazadnje vpliva tudi na celo skupnost, v kateri živijo. Ljudje v stiski se prično zatekati k alkoholu, kajenju, drogi ipd. Mnogo mladoletnikov je tako rekoč prepuščenih samemu sebi, saj so njihovi starši v neprestanem teku za zaslužkom (ne toliko za dosego nadstandardne ravni življenja, temveč zelo pogosto zaradi golega preživetja). Posledično se zvišuje pojav narkomanije, nasilja med vrstniki, kriminalnih dejanj pri mladini in tudi mladoletnih osebah, ki nimajo privzgojenih pravih vrednot življenja in jih vzgaja ulica.
Po podatkih Statističnega urada RS živi 13,6 odstotka ljudi pod pragom revščine. Vsekakor ne vidimo vseh teh ljudi. To niso samo klošarji, narkomani in Romi, ki jih vidimo beračiti po ulicah. Poleg teh veliko družin živi v slabih stanovanjskih razmerah, verjetno pa plačujejo oderuške najemnine. Ne vidimo mater, očetov, ki ne vedo, koliko denarja jim bo ostalo za hrano, ko bodo plačali vse položnice. To je revščina, ki je na prvi pogled ne opazimo, vendar je prisotna med nami. Kako pereč je problem revščine, govorijo tudi statistični podatki Karitas, ki ugotavlja do 20-odstoten porast prošenj za pomoč.

VPLIV REVŠČINE NA ZDRAVJE

Revščina je stanje, ki ogroža našo največjo vrednoto ZDRAVJE. Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije je zdravje stanje popolne telesne, duševne in družbene blaginje in ne le stanje brez invalidnosti ali bolezni. Za ohranitev zdravja se je treba držati zdravega načina prehranjevanja, gojiti zdrav življenjski slog: dovolj gibanja, telesne aktivnosti in spanja, počitka. Pomembno je družabno življenje - vzdrževanje socialnih stikov z ljudmi, izogibanje oziroma opustitev nezdravih navad in razvad, kot so kajenje, prekomerno uživanje alkohola, nezdrava hrana - premastna, preslana, neredni obroki…Za ohranitev zdravja mora imeti posameznik moč, voljo in znanje. Glede na to, da je čedalje več starejših sklepamo, da lahko revščina dodatno ogrozi njihovo moč, voljo ali znanje. Tu ima patronažna medicinska sestra svojo poglavitno nalogo. Delovanje patronažne medicinske sestre torej traja od rojstva novega življenja pa vse do zadnjega dela človekovega življenja, umiranja.
Slovenija je sprejela Nacionalni program zdravstvenega varstva Republike Slovenije Zdravje za vse do leta 2004, ki opredeljuje ohranjanje, krepitev in povrnitev zdravja prebivalcev Slovenije kot enega temeljnih družbenih ciljev. V nadaljnem razvoju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja sta pomembna izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva Slovenije in celostno varstvo prikrajšanih in ogroženih skupin prebivalstva. To je opredeljeno v nacionalnem programu in tudi osnutku Bele knjige – reforme zdravstvenega varstva, ki temelji na osnovnih vrednotah: pravičnosti, dostopnosti, kakovosti in učinkovitosti.

Renata Batas, dipl. m. s.
Zdravstveni dom Ljubljana-Šiška