Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Ženske z osteoporozo velikokrat minimalizirajo svoje težave, se ne zavedajo resnosti svoje kronične bolezni ali pa se nasprotno, vedejo pretirano samozaščitniško in se skoraj »zaprejo pred svetom v svoje stanovanje«. Toda le same lahko največ pripomorejo k zdravljenju svoje bolezni z aktivnim sodelovanjem v procesu zdravljenja. Pri spoprijemanju z boleznijo jim lahko pomagajo zdravstveni delavci in sodelavci, svojci in tudi pogovori z ljudmi s podobno izkušnjo v skupinah za samopomoč. 6

Osteoporoza pride zahrbtno


Osteoporoza velja za zahrbtno oziroma »tiho« bolezen pri kateri lahko brez vnaprejšnjega opozorila nastopijo težke posledice, denimo zlom kosti. Najboljšo predstavo o tem, kaj lahko ženska doživlja ob tej bolezni in ko se spoprijema s težavami ob zdravljenju, lahko dobimo iz pripovedi žensk, ki so to preživljale.

ZGODBA ŽENSKE Z OSTEOPOROZO

Povzetek intervjuja z žensko v pomenopavzi, ki si je zaradi osteoporoze zlomila kolk:
»Menstruacijo sem izgubila pri šestinštiridesetih. Imela sem večino težav, ki jih ženskam prinaša klimakterično obdobje: podnevi sem doživljala vročinske oblive, ponoči sem se zbujala vsa prepotena, bila sem bolj utrujena in tečna. Mnogokrat mi je bilo v službi nerodno pred strankami, ko so me videli tako prepoteno. Vse te neprijetnosti sem jemala kot nujno zlo, kot je to obdobje poimenovala moja mama, ki me je nenehno opozarjala, da preslabo jem in sem presuha. Težavam zaradi mene nisem posvečala pretirane pozornosti, le včasih sem si pomagala z raznimi zeliščnimi preparati, sem pa več kadila kot prej. Sicer sem bila s svojim življenjem še kar zadovoljna, saj sem imela vse, kar si povprečna ženska želi: moža, družino in službo. Mož je bil sicer veliko službeno odsoten, vendar sva se znala pogovarjati, ko je bil doma. Otroka sta brez kakšnih večjih težav zapuščala obdobje mladostništva: eden je bil v zadnem letniku srednje šole, drugi že na fakulteti. V službo sem rada hodila, čeprav sem imela včasih občutek, da bi s svojo srednjo izobrazbo lahko počela še kaj bolj obetavnega. Otroka sta v glavnem že hodila po svoje, le še včasih smo šli skupaj na izlete, sama pa se nisem želela sprehajati. Rada sem kolesarila, še rajši pa pozimi smučala. Nisem hodila na redno vodeno rekreacijo oziroma telovadbo, ker sem bila prepričana, da se že v službi dovolj razgibam.
Življenje je teklo po ustaljenih tirnicah, ko je ravno ob pripravah na mojo pomembno življenjsko prelomnico, petdeseti rojstni dan, »usekalo kot z vedrega neba«: ob premikanju pohištvenega elementa sem zgubila ravnotežje in padla. Začutila sem, da je v mojem kolku počilo oziroma se nekaj pretrgalo. Bolečine so prišle kasneje, ko so me spravljaliv reševalno vozilo in med transportom. Danes, po desetih letih, se raje ne poskušam spominjati, kako neznansko me je tedaj bolelo. Bila sem v čustvenem šoku in nisem mogla dojeti, da se je to zgodilo meni – in za povrh še na takšen način: stojiš na tleh, padeš in si zlomiš kolk!
Ves čas sem se spraševala, ali je to res mogoče in v tistih trenutkih nisem pomislila na osteoporozo kot o možnem vzroku. Prej sem sicer že nekaj malega slišala o tej bolezni, vendar si je nisem prav predstavljala in zdela se mi je oddaljena – morda kot nekaj, kar se dogaja nekaterim ženskam v starosti. Še danes mi je žal, ker si nisem šla izmerit gostote kosti tedaj, ko sem izgubila mestruacijo, saj bi tako gotovo dobila ustrezno terapijo za osteoporozo in bi lahko preprečila komplikacije, kakršna je zlom kosti. Med operacijo so mi kost učvrstili s kovinsko ploščico in z vijaki. V bolnišnici sem imela preveč časa za razmišljanje, misli so se mi vedno znova vračale k dogodku ob zlomu kosti; bila sem žalostna, obžalovala sem, da se je to zgodilo prav meni. Svojci so me na obiskih tolažili, češ potrpi, saj boš kmalu spet zdrava. Po naravi sem bila vedno optimistična, zato se nisem dolgo samopomilovala – namesto temačnih misli sem začela načrtovati cilje, ki jih bom uresničevala po uspešni rehabilitaciji. Takoj ko je bilo mogoče, sem si šla izmerit kostno gostoto, kjer so ugotovili osteoporozo. Predpisali so mi hormonsko nadomestno zdravilo, ki sem ga jemala sedem let. Danes pa uživam le še koralni kalcij in kapljice AD 3. V društvo bolnic z osteoporozo se sicer nisem vpisala, imam pa nekaj dobrih prijateljic, s katerimi se redno dobivamo na klepetu ob kavici in hodimo vsak teden skupaj na telovadbo. Prenehala sem kaditi, veliko se sprehajam. Smučati res ne smem več, toda odkrila sem veliko drugih majhnih radosti, ki mi izpolnjujejo življenje in tako odtehtajo to izgubo. Zdi se mi, da sem postala bolj zrela in samozavestna, malenkostni problemi me več ne iztirijo.«
Ženska pri petdesetih ima komaj 15 odstotkov možnosti, da utrpi zlom kolka (v primerjavi z ženskami v vseh starostnih obdobjih), vendar statistika izgubi ves smisel za tisto žensko, ki se ji nezgoda dejansko zgodi. Gospa iz naše zgodbe je morala iti skozi različne faze psihološkega soočanja z osteoporotičnim zlomom in njegovimi posledicami. Te faze so opisane v naslednjem odstavku.

PSIHOLOŠKE FAZE SOOČANJA Z OSTEOPOROZO

Za vsako žensko, ki je zbolela za osteoporozo, je pomembno spoznati tudi psihološke izzive, ki jih ta bolezen prinaša, in načine soočanja z njimi. To je takšno kot pri drugih kroničnih boleznih in ima več faz. Temu bi lahko rekli proces žalovanja za izgubo zdravja. Posamezno fazo lahko doživljamo različno močno in traja različno dolgo.
Ko ženska izve, da ima osteoporozo, je najprej PRESENEČENA. Osteoporoza namreč velja za tiho bolezen, zanjo veliko žensk sploh ne ve in ne občuti, da jo ima, dokler ji ne postavijo diagnoze. Takrat se običajno prestrašijo, pojavi se anksioznost in težko verjamejo, da imajo to bolezen. Začnejo se soočati z izgubo, ki jo prinaša bolezen. Ta je že lahko nastopila (npr. ob zlomu, povešanje hrbtenice, manjša gibljivost…), lahko pa jih je strah bolezni in vseh zapletov, ki jih osteoporoza lahko prinaša s seboj.
Za prvo fazo soočanja z boleznijo je značilna alarmna reakcija, šok, ki mu ponavadi sledi ZANIKANJE. Zanikanje bolezni je lahko delno ali popolno. To pomeni, da ženska ne more verjeti, da ima osteoporozo, da npr. ob zlomu kolka ne bo mogla več hoditi, da bo morala spremeniti življenjski slog. V tej fazi se lahko izogiba vsemu, kar jo spominja na bolezen, denimo stikom z ljudmi, ki jo spominjajo na bolezen, lahko se predaja sanjarjenju o tem, da bo bolezen izginila. Način reagiranja je odvisen od naše osebnosti. Ta faza je v začetnem obdobju bolezni nekaj popolnoma normalnega in ne traja posebno dolgo.
Zanikanje nadomestijo občutja JEZE in besa, zavist, ogorčenje ali občutki krivde. Agresivnost je lahko usmerjena na okolje (jeza na zdravnike) ali pa nase (jeza nase, ker sem naredila sunkovit gib in je prišlo do zloma). Lahko se kaže tudi kot razdraženost. Prizadeti osebi v tej fazi pomagamo tako, da sprejmemo njene izraze jeze, čeprav niso utemeljeni. Tudi ta faza v normalnih okoliščinah hitro mine.
V nekaterih situacijah se lahko pojavi še faza ZAVLAČEVANJA oziroma barantanja. Bolnik se navidezno pomiri z boleznijo, vestno izpolnjuje zdravnikova navodila, drži se dodatnih diet, preneha kaditi, začne meditirati, išče še druge načine ozdravljenja. Čeprav trdi, da to počne le zato, da bi si nekoliko podaljšal življenje, mu v ozadju še vedno ostaja kanček upanja. Življenja se začne veseliti na nov način, hvaležen je za vsak dan in lažje prenaša bolečine in neprijetnosti, dokler niso prehude. Kadar bolezen ni ozdravljiva, pomeni ta faza razmeroma ugodno rešitev, zato je pomembno, spodbujati bolnika, da čim dlje vztraja v njej. Bolnik je tako bolj aktiven in ima občutek, da sam lahko pripomore k podaljšanju življenja.
Ko odpovedo vsi upi, lahko sledi faza DEPRESIVNOSTI. Spremljajo jo negotovost, brezciljnost, apatija. Pojavi se čustvena stiska, izguba zanimanja za hobije in druge ljudi, skratka vsega, v čemer je bolnik prej užival. Glavni psihološki problem žensk z osteoporozo je po mnenju mnogih strokovnjakov prav depresivnost. Zaradi ukrivljenega hrbta, kroničnih bolečin, ki ovirajo gibljivost, se lahko spremeni zunanja podoba bolnika ali bolnice s to boleznijo, nezadovoljstvo z videzom pa velikokrat vodi v depresijo. Če je posameznik prešel vse prejšnje faze in ni ostal v nobeni od njih, sledi SPREJETJE, kar pomeni, da se sčasoma sprijazni z izgubo. Žalost začne počasi bledeti, porajajo se novi interesi in upanje. Seveda se še vedno lahko pojavljajo depresivna razpoloženja, vendar so redkejša in ne trajajo tako dolgo kot prej.

OBLIKE PSIHOSOCIALNE POMOČI ŽENSKAM Z OSTEOPOROZO

Pri ženskah, ki so zaradi osteoporoze že doživele zlom kosti, se pogostokrat pojavljajo tudi bolečine v spodnjem delu hrbta in zmanjšana gibljivost. Kar 20 odstotkov bolnikov, ki so utrpeli zlom kolka, si ne opomore več in morajo zato uporabljati pri hoji različne pripomočke ali jih je treba rehabilitirati v inštituciji. Vse to bistveno spremeni življenjski stil, ki se mu je težko prilagoditi in ga ni lahko sprejeti. Zdravstveno osebje v bolnišnicah, rehabilitacijskih centrih in zdraviliščih (zdravniki, medicinske sestre in različni terapevti) lahko poleg medicinske oskrbe ponudijo ženskam po osteoporoznih zlomih (zlasti starejšim) tudi nevsiljivo čustveno podporo. Ta naj bi jim bila vedno dostopna, če se pojavi kriza, toda njen glavni prispevek je vsekakor preventiva. Zdravstveni delavec naj redno sprašuje pacientke po počutju (tudi čustvenem) oziroma poizveduje, ali imajo bolnice težave o katerih bi se želele pogovoriti z njim. Zaradi takšnega odnosa zdravstvenega delavca bolnice ne skrivajo svojih čustvenih reakcij niti jim ni nerodno, ker jim zdravstveni delavec da vedeti, da njihova čustva sprejeta kot pomembna in prav razumljena. Ženska z osteoporozo lahko doživlja velik stres zaradi kronične osteoporotične bolečine – temu problemu se posveča interdisciplinarno področje obravnave kronične bolečine, ki združuje strokovnjake z različnih področij medicine in psihologije. Ženska s kronično bolečino zaradi osteoporoze običajno ne more biti deležna obravnave bolečine v velikih specializiranih centrih za zdravljenje bolečine, zato naj poišče pomoč pri fizioterapevtki, ki se je specializirala za obravnavo bolečine in timsko sodelovanje z različnimi zdravniki in kliničnim zdravstvenim psihologom, ki se spozna na vedenjsko-kognitivno obravnavo bolečine.
Kadar ženske z osteoporozo (zlasti starejše) zaradi bolezni ne zmorejo več opravljati aktivnosti, v katerih so uživale, ki so dajale pomen njihovemu življenju in so zaradi njih čutile, da so pomembne, se lahko začnejo počutiti manj vredne, občutek imajo, da so drugim v breme, ker ne morejo več skrbeti zase tako kot prej. Zato je zelo pomembno, da žensko, ki se sooča z osteoporozo, podpirajo njena družina in prijatelji. Staranje bolnice z osteoporozo lahko spremljajo različne čustvene stiske, ki lahko njo in svojce motijo v vsakdanjem življenju in medosebnih odnosih.
Najpogostejše čustvene težave so zaskrbljenost oziroma tesnobnost, brezvoljnost, čustvena potlačenost in potrtost. Zato je pomembno, kako naj družinski člani ukrepajo v stiku z ostarelo bolnico z osteoporozo (povzeto iz priročnika: Brejc T., 2004. Skrb za ostarele svojce po rehabilitaciji, Inštitut Republike Slovenije za rehabilitacijo).
Zaskrbljenost

  • Sprejmite dejstvo, da nekaj zaskrbljenosti vedno spremlja življenje starega človeka, zato ji ne pripisujte pretiranega pomena, če ne hromi pobude za dejavnost in če ne spodbuja socialne izoliranosti pri bolnici z osteoporozo.
  • Spodbujajte jo, da govori o svojih skrbeh, bojaznih in tesnobah, pri tem pa ji nudite čustveno oporo.
  • Spodbujajte jo k delovanju (po navodilih zdravstvenih delavcev); po svojih močeh naj poskrbi zase.
  • Usmerjajte jo k nalogam, ki jim je kos, saj se bo tako krepilo njeno zaupanje vase
  • Poskušajte jo naučiti sproščanja in umirjanja, morda z lahkimi antigravitacijskimi telesnimi vajami (na primer tai chi), tehnikami psihofizične relaksacije po navodilih psihologa/fizioterapevta ali s spodbujanjem pozitivnega mišljenja.

Brezvoljnost

  • Spodbujajte in vzdržujte bolničino zanimanje za njene dnevne potrebe in načrte ter njihovo zadovoljevanje s pomočjo lastne dejavnosti.
  • Pomagajte ji zmanjšati občutek nesposobnosti ali nemoči tako, da ji neko opravilo ali nalogo razčlenite in poenostavite.
  • Namesto da jo vedno sprašujete, ali se želi lotiti nekega opravila oziroma ali bi rada zadovoljila neko svojo potrebo, bodite odločnejši in jo usmerite k delovanju ( na primer: namesto ali bi hotela, recite: »Zdaj boš (bova) ...!«.
  • S pozornostjo in pohvalo nagrajujte vsakršno njeno prizadevanje, da bi zadovoljila svoje potrebe ali opravila vsakodnevna opravila, ne kritizirajte pa njenega pomanjkanja motivacije in njene nedejavnosti.

Potrtost (depresivnost)

  • Spodbujajte ostarelo svojko z osteoporozo k opravilom, ki jih (še) zmore in ji prinašajo zadovoljstvo ter občutek nadzora nad svojim življenjem.
  • Pritegnite jo k načrtovanju dnevnega dogajanja in opravil, ki bi jih lahko prevzela.
  • Uredite domače okolje tako, da je brez ovir in varno, da je prilagojeno telesnim in duševnim sposobnostim svojke z osteoporozo.
  • Na posplošujoče negativne svojčine misli o sebi, svojih sposobnostih in življenjskih možnostih se odzivajte tako, da jo strpno opozarjajte na dejstva, ki kažejo na njeno moč in sposobnost, da vsaj delno (po)skrbi zase in uživa v življenju.
  • Spomnite jo, kaj vse dobrega je za vas in/ali druge naredila v življenju, česa vsega se lahko veseli.
  • Zagotivite ji, kako cenite njeno prizadevanje in tisto, kar zmore in ji uspe opraviti.
  • Ob njeni čustveni stiski bodite razumevajoči oziroma uvidevni, ne pa pomilovalni ali obremenjeni z občutkom krivde.
  • Če se vam zdi, da čustveni potlačenosti (potrtost) svojke ne morete biti kos, posebno kadar jo spremljajo samomorilne misli, poiščite zdravniško pomoč.

V veliko oporo in kot pomemben vir informacij sta lahko tudi družinski zdravnik in patronažna medicinska sestra, zlasti v okviru rehabilitacije ostarelih ljudi po zlomu kolka na domu bolnika. Podporo in pomoč ter koristne informacije lahko dobi tudi v društvu bolnikov z osteoporozo, v različnih zavodih za pomoč in oskrbo na domu in na internetnih forumih, kjer bolniki delijo svoje izkušnje z boleznijo.
Društva za osteoporozo v tujini spodujajo svoje članice, naj se vključujejo tudi v skupine za samopomoč. Tako skupino za samopomoč sestavljajo osebe, z neko skupno zdravstveno težavo. Pomemben element učinkovitosti skupine za samopomoč je izmenjava izkušenj o načinu spoprijemanja s problemi: reševanje problema, predelava in obvladovanje čustev, ki jih je problem povzročil. Na ta način člani skupine počasi premagajo občutke nemoči pri obvladovanju svojihtežav.
Osebe z osteoporozo nemalokrat potrebujejo tudi strokovno psihološko/psihiatrično pomoč, zlasti bolnice s pridruženo težko kronično telesno boleznijo ali psihiatrično motnjo ter starejše osebe z osteoporozo, ki so osamljene in se počasi »utapljajo« v depresiji. Tudi svojci in negovalci ostarelih oseb z osteoporozo in komplikacijami po zlomih kosti potrebujejo čustveno podporo in svetovanje, da se ne bi pretirano »razdajali« za svojega varovanca in tako čustveno »izgoreli« zaradi fizičnih in psiholoških stresnih obremenitev.
Pomembna je tudi vloga ginekologinj, ki lahko poleg svoje medicinske obravnave veliko prispevajo k psihosocialni oskrbi žensk v obdobju menopavze – tudi svetovanje in napotitev k psihoterapevtu ob seksualnih in partnerskih problemih. V Zdravstvenem domu Ljubljana Center deluje terapevtska skupina za ženske v obdobju menopavze, ki jo vodi Jasna Vodeb, spec. klinične psihologije.

SAMOPODOBA ŽENSK Z OSTEOPOROZO

Zaradi spremenjenega zunanjega videza, vseh omejitev, ki jih prinašajo osteoporoza in njene posledice, se veliko žensk sooča z negativno samopodobo. Samopodoba oziroma to kako vidimo in doživljamo sebe, je pomembno področje v življenju vsakega človeka. Raziskave so pokazale, da imajo ljudje boljše mnenje o sebi, potem ko se začnejo ukvarjati s telesno vadbo, obenem pa je to obvezni del zdravljenja osteoporoze. Samopodoba se izboljša zaradi spremembe oblike telesa, saj izginejo odvečni kilogrami, izboljša se tudi mišični tonus in to vpliva na boljše duševno počutje. Z vadbo bo ženska videla, česa je sposobna, in dobila občutek, da je nekaj dosegla. Če se nauči nove veščine ali doseže cilj, naj bo še tako majhen, se izboljša njeno mnenje o sebi in poveča motivacija.
Generacija žensk, ki so sedaj v menopavzi, v svoji mladosti niso pridobile navad redne vsakodnevne telesne vadbe, zato je marsikateri ženski z osteoporozo težko začeti in vzdrževati novo navado, čeprav vedo, da bi to morale početi za svoje zdravje oziroma preprečevanje komplikacij v starosti. Tu lahko da svoj prispevek klinični zdravstveni psiholog, ki svetuje osebam v procesu spreminjanja življenskega stila, in sicer po modelu »Teorija stopenj pripravljenosti za spremembo«. Model je učinkovit pri katerikoli spremembi v življenju, na primer, ko oseba hoče v življenje vključiti telesno vadbo, s katero se ni nikoli prej ukvarjala, če želi prenehati kaditi, zmanjšati telesno težo itd.
Omenjeni psihološki model je sestavljen iz petih faz:
1.Začetna faza: oseba se ne zaveda pomembnosti spremembe ali ne razmišlja o spremembi.
»Dvom – oseba še vedno ni prepričana, da se je treba spremeniti in redno telovaditi.«
2. Faza načrtovanja: oseba razmišlja o spremembi, toda ne začne še akcije.
»Oseba verjame, da bi morala biti malo bolj dejavna, pa ne morete začeti. Začne dejavno načrtovati, kako postati nova oseba.»
3. Faza akcije: oseba že naredi vedenjsko spremembo in jo prakticira.
»Oseba začne telovaditi.»
4. Faza vzdrževanja: oseba vedenje vzdržuje preko pogojevanja ali učenja.
»O sebi začne razmišljati drugače – ima novo podobo in se vidi kot nekdo, ki redno telovadi, ponosna je nase. Tu in tam se nagradi, ker redno telovadi.»
5. Zaključna faza: zaključek intervencije; vedenje je že del življenja in ni več videno kot sprememba, ki potrebuje pozornost ali pogojevanje.
»Oseba je odločena, da bo za vedno obdržala novo samopodobo.»

SKRB ZA ZUNANJI VIDEZ

Skrb za svojo telesno podobo je dober način za okrepitev samospoštovanja. Brezoblična postava in sključena drža vzbujata vtis, da je človek star. Za privlačen videz mora ženska dobro premisliti, kako naj najbolj poudari svoje prednosti in uspešno skrije pomanjkljivosti. Ameriška nacionalna fundacija za osteoporozo na svoji spletni strani vsem bolnicam z osteoporozo svetuje tudi, kako naj se oblečejo, da bodo spremembe v drži telesa, ki jih prinaša osteoporoza, manj vidne:
Oblačila naj bodo dovolj široka in ravna, izrez okoli vratu naj bo oblikovan v »V«, rokavi naj bodo reglani, hlače naj imajo elastičen pas, nošnja šalov in rut okoli vratu prenese pozornost s povešenih ramen na obraz, če imamo povešena ramena, je priporočljivo podložiti oblačila z ramenskimi blazinicami, ki zakrijejo povešenost. Prav tako priporočajo uporabo nahrbtnikov namesto torbic in vrečk, ker se teža tako bolj enakomerno porazdeli in so roke proste.
Navkljub raznovrstnim težavam, ki jih prinaša bolezen osteoporoza, lahko ženska v obdobju po menopavzi ob podpori različnih strokovnjakov, pravilni informiranosti, podpori družinskih članov, prijateljic, društva za osteoporozo in predvsem z aktivnostjo in prilagojenim življenskim stilom živi normalno življenje ob tej kronični bolezni. Vse to pa je predpogoj, da bo ženska z osteoporozo imela v starosti bistveno manj zdravstvenih zapletov in bo v jeseni življenja uživala.

Dušan Enova, univ. dipl. psih., višji fiziot.,
KC, SPS Interna klinika, Ljubljana