Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Metabolični sindrom nastane zaradi debelosti in neodzivnosti na insulin. Sestavljajo ga povečan obseg pasu, zvišani trigliceridi, znižan HDL-holesterol, zvišan krvni tlak in zvišan krvni sladkor. Metabolični sindrom lahko preprečimo ali omilimo z varovalno prehrano, z vzdrževanjem normalne telesne teže in redno telesno dejavnostjo. 4

Visoki krvni tlak - del metaboličnega sindroma


Metabolični sindrom tvorijo presnovni dejavniki, ki se pojavljajo skupaj bolj pogosto, kot bi sicer pričakovali. Domnevajo, da sta vzroka za metabolični sindrom neodzivnost na insulin in trebušna debelost. Metabolični sindrom je povezan z dvakrat večjim tveganjem za srčnožilne bolezni in petkrat večjim tveganjem za sladkorno bolezen tipa II. Slovenska priporočila opredeljujejo metabolični sindrom z naslednjimi dejavniki:

  • Obseg pasu
    • Moški ≥ 94 cm
    • Ženske ≥ 80 cm
  • Trigliceridi ≥ 1,7 mmol/l (ali ustrezno zdravljenje)
  • HDL
    • Moški < 1,0 mmol/l (ali ustrezno zdravljenje)
    • Ženske < 1,3 mmol/l (ali ustrezno zdravljenje)
  • Krvni tlak
    • sistolični ≥ 130 mm Hg in/ali (ali ustrezno zdravljenje)
    • diastolični ≥ 80 mm Hg (ali ustrezno zdravljenje)
  • Krvni sladkor ≥ 5,6 mmol/l (ali sladkorna bolezen)

Merila za diagnozo:

  • zvečan obseg pasu (obvezen dejavnik)
  • vsaj še dva od drugih štirih dejavnikov

Nezdrav način življenja s premalo gibanja, preveč kalorično prehrano in debelostjo kot posledico obeh je ključnega pomena za razvoj metaboličnega sindroma. Debelost ima v zadnjih desetletjih epidemične razsežnosti, s tem pa je povezan tudi dramatičen porast sladkorne bolezni tipa II. Metabolični sindrom je lahko manjkajoči vmesni člen med obema. V Sloveniji je 58 odstotkov čezmerno prehranjenih ter 18 odstotkov debelih odraslih prebivalcev. Telesno je povsem nedejavnih 17 odstotkov, minimalno dejavnih pa je 36 odstotkov odraslih prebivalcev. Med nedejavnimi je največ debelih, med dejavnimi pa je večina oseb z normalno telesno težo. Skrb zbujajoči so podatki o otrocih in mladostnikih. Čezmerno prehranjenih je 9 odstotkov fantov in 8 odstotkov deklet, debelih pa 6 odstotkov fantov in 4 odstotke deklet. Celo pri 5-letnih otrocih je čezmerno prehranjenih 18 odstotkov dečkov in 21 odstotkov deklic, debelih pa 17 odstotkov dečkov in 15 odstotkov deklic. V zadnjih letih beležijo porast deleža otrok s čezmerno telesno težo. S športom se ne ukvarja od 30 do 40 odstotkov osnovnošolske mladine. Raziskava o tveganem vedenju v Sloveniji je pokazala, da ima varovalno prehrano samo 23 odstotkov prebivalstva, sicer pa uživajo preveč kalorično hrano, premalo sadja in zelenjave, preveč maščob, zlasti maščob živalskega izvora, ter preveč rdečega mesa. Nezdrav način življenja s posledično debelostjo in metaboličnim sindromom je pri nas torej resen in vse bolj razširjen problem. Ocenjujejo, da ima metabolični sindrom okoli 20 odstotkov prebivalstva. Metabolični sindrom praviloma odkrivajo družinski zdravniki na preventivnih pregledih vsakih pet let, ali ko jih bolniki obiščejo zaradi katerekoli bolezni.

VISOK KRVNI TLAK

V nadaljevanju bomo predstavili visok krvni tlak kot eno izmed sestavin metaboličnega sindroma. Visok krvni tlak je lahko posledica neodzivnosti na insulin. Če je maščobnih celic preveč, postanejo neodzivne na insulin, ker se v njih zmanjša število insulinskih receptorjev. Poleg tega številne spremembe v celicah mišic, jeter in v maščobnem tkivu povzročijo, da krvni sladkor počasneje vstopa vanje. Da sladkor v krvi ne bi preveč porastel, trebušna slinavka izloča več insulina, zato se njegova koncentracija v krvi zviša. Govorimo o hiperinsulinemiji. Ta sicer zagotavlja, da ostane koncentracija krvnega sladkorja normalna, vendar za določeno ceno. Insulin v visokih koncentracijah je namreč škodljiv, saj zadržuje sol in vodo v ledvicah, draži simpatični živčni sistem in povzroča zadebelitev (hipertrofijo) srčne mišice in mišične plasti v steni žile. Vse to povzroča, da se krvni tlak zviša. Tako nastane hipertenzija pri bolnikih z metaboličnim sindromom. Če so žile dalj časa izpostavljene visokemu krvnemu tlaku, se njihove stene postopoma spremenijo. Da bi žile zdržale visok krvni tlak, se srednja mišična plast stene žile zadebeli, notranja plast pa zatrdi in včasih poapni. Notranja plast se kasneje prepoji z maščobami, ki se zberejo v večje skupke (aterome). V njih je mnogo kristalov holesterola in kalcija. Tem spremembam v žilah rečemo ateroskleroza. Žila, ki jo je prizadela ateroskleroza, rada poči, kar povzroči krvavitev. Če poči žila v možganih, pride do možganske krvavitve. Pravimo, da je bolnik doživel eno od oblik možganske kapi. V zatrdelih (aterosklerotičnih) žilah se pogosto tvorijo krvni strdki, ki žilo zamašijo. Če se to zgodi v možganskih žilah, nastane druga oblika možganske kapi. Če se to zgodi v srčnih (koronarnih) žilah, ki oskrbujejo srčno mišico, nastane srčna kap (miokardni infarkt). Če se to zgodi v žilah udov ali črevesja, prizadeti del telesa odmre, ker nima dovolj kisika in hranil - pravimo, da je nastala gangrena. Zaradi oženja in zapore ledvičnih arterij prenehajo delovati ledvice. Zaradi sprememb na žilah oči lahko prizadeta oseba oslepi. Osebe z visokim krvnim tlakom so zaradi vsega naštetega izpostavljene večji nevarnosti zlasti srčne in možganske kapi v primerjavi z osebami z normalnim krvnim tlakom. Znano je, da nevarnost za bolezni srca in ožilja začne naraščati, ko krvni tlak preseže 120/80 mm Hg, zato je optimalni krvni tlak nižji od 120/80 mm Hg. Še normalen krvni tlak je sistolični krvni tlak pod 130 mm Hg in diastolični krvni tlak pod 85 mm Hg. Visoko normalen je sistolični krvni tlak med 130 in 139 mm Hg in diastolični krvni tlak med 85 in 89 mm Hg. O visokem krvnem tlaku (hipertenziji) govorimo, če je sistolični krvni tlak 140 mm Hg ali več in diastolični krvni tlak 90 mm Hg ali več. Raziskave so pokazale, da je nad to mejo povišani tlak koristno zdraviti. Krvni tlak merimo s pomočjo merilnikov na pero (aneroidov), merilnikov na živo srebro (sfigmomanometrov) ali avtomatskih in polavtomatskih (»elektronskih«) merilnikov. Krvni tlak se spreminja od srčnega utripa do srčnega utripa (srce ob vsakem utripu ustvari krvni tlak, ki je v tistem trenutku najprimernejši za optimalno prekrvljenost vseh delov telesa), zaradi česar posamezne izmerjene vrednosti ne pomenijo veliko. Krvni tlak je treba meriti čim večkrat in izračunati povprečje meritev. Škoda na žilah nastane, če so žile dalj časa (več tednov, mesecev ali let) izpostavljene visokemu krvnemu tlaku. Posamezni skoki krvnega tlaka (če niso ekstremni) pa žil ne okvarijo.Meritev krvnega tlaka poteka sede. Pred meritvijo je potreben nekajminutni počitek v mirnem prostoru. Manšeto namestimo na nadlahtnico v višini srca in jo najprej napihnemo tako, da merilnik pokaže okoli 20 mm Hg višji tlak od tistega, ki ga pričakujemo. Zrak nato postopoma spuščamo iz manšete. Ob tem tlak v manšeti pada in manšeta vedno manj pritiska na žilo (arterijo). V nekem trenutku zaslišimo prve šume (po odkritelju jih imenujemo šume Korotkowa), ki nastanejo zaradi toka krvi, ko je tlak v arteriji višji od pritiska manšete in potisne kri po žili. Sprva se to dogaja samo takrat, ko je krvni tlak v arteriji najvišji - izmerjeno vrednost ob nastanku prvih šumov imenujemo sistolični krvni tlak. Ko nadaljujemo zniževanje tlaka v manšeti, postanejo šumi zamolkli in vse tišji ter končno neslišni. Takrat se arterija zaradi pritiska manšete sploh več ne zapira, ker tudi najnižji krvni tlak v njej zadošča za pretok krvi. Izmerjeno vrednost tlaka, ob katerem šumi popolnoma izginejo, imenujemo diastolični krvni tlak. Visok krvni tlak (hipertenzija) v žilah odvodnicah (arterijah) nastane, ker so žile preveč skrčene. Pri 10 odstotkih bolnikov so vzrok za visok krvni tlak bolezni ledvic in ledvičnih arterij, bolezni nadledvičnih žlez, nekatere srčne in žilne bolezni ter bolezni osrednjega živčevja. V teh primerih je visok krvni tlak ozdravljiv, saj se zniža, ko omenjene bolezni pozdravimo. Pri večini bolnikov (pri 90 odstotkih) ne vemo, zakaj je nastal visok krvni tlak. Pravimo, da imajo esencialno (primarno) arterijsko hipertenzijo. Osebe z blagim zvišanjem krvnega tlaka imajo zelo malo težav ali pa so sploh brez njih. Zato se lahko zgodi, da sploh ne vedo za visok tlak in ga tudi ne zdravijo. Kot strela z jasnega jih zadene možganska ali srčna kap, nekateri med njimi pa umro nenadne smrti. Ker ima nezdravljena hipertenzija, ki resda ne povzroča večjih težav, lahko tako usodne posledice, bolezen imenujemo »tiha ubijalka«. Bolniki z zmernim in hudim zvišanjem krvnega tlaka imajo glavobole, vrtoglavice, šumenje v ušesih in krvavitve iz nosu. Telesna zmogljivost se zmanjša, hitreje se utrudijo. Ponoči hodijo večkrat na vodo, četudi zvečer ne uživajo tekočine. Kasneje se pojavijo bolezenski znaki, ki izvirajo iz organov, ki jih visok krvni tlak okvari. Razvijejo se znaki popuščanja srca in ledvic ter okvare oči in osrednjega živčnega sistema.
Za zdravljenje visokega krvnega tlaka imamo več možnosti. Osnova zniževanja krvnega tlaka je zdrav življenjski slog, ki vključuje naslednje ukrepe:

  • 1. Če bolnik z visokim krvnim tlakom kadi, mu svetujemo, da opusti to škodljivo razvado. Kajenje zvišuje krvni tlak, poleg tega pa že samo po sebi pospešuje aterosklerozo.
  • 2. Čezmerno prehranjene osebe naj shujšajo. Visok krvni tlak in debelost sta namreč vzročno povezana, zato se ob znižanju telesne teže za 5 kg pogosto zniža tudi krvni tlak. Za znižanje krvnega tlaka ni nujno, da bolnik shujša do idealne telesne teže. S hujšanjem odstranimo vzrok za neodzivnost na insulin.
  • 3. Oseba z visokim krvnim tlakom naj uživanje alkohola omeji na zmerne količine, na primer 1 do 2 dl vina na dan. Seveda nikogar ne spodbujamo, da bi alkohol sploh užival.
  • 4. Uživanje soli naj bo omejeno na manj kot 6 g dnevno. Ob neodzivnosti na insulin ledvice zadržujejo sol, kar zvišuje krvni tlak, z omejitvijo oživanja soli to preprečimo.
  • 5. Priporočamo redno telesno dejavnost, na primer živahno hojo 30 do 60 minut vsak dan. Takšno gibanje bolj zniža krvni tlak kot težja telesna dejavnost. Gibanje izboljšuje odzivnost na insulin.

Če se kljub zdravemu življenjskemu slogu krvni tlak ne zniža, je treba zniževati krvni tlak z zdravili. Pri tem so na razpolago številna zdravila. Prednost imajo zdravila, ki delujejo 24 ur, kar omogoča, da jih bolnik jemlje le enkrat dnevno. Polni učinek zdravil se lahko pokaže šele po nekaj tednih. Zato naj bolnik ne bo razočaran, če se krvni tlak ne normalizira že po nekaj dneh jemanja zdravila.

Na razpolago so naslednje skupine zdravil:

  • diuretiki,
  • zaviralci receptorjev alfa,
  • zaviralci receptorjev beta,
  • centralni spodbujevalci receptorjev alfa2,
  • periferni adrenergični zaviralci,
  • zaviralci kalcijevih kanalov,
  • zaviralci angiotenzinske konvertaze,
  • zaviralci angiotenzinskih receptorjev,
  • kalijevi spodbujevalci.

Kadar zdravljenje z enim samim zdravilom ne zadošča, bo zdravnik predpisal še drugo ali še več dodatnih zdravil. Govorimo o večtirnem zdravljenju. Da bi bolnikom oljašali jemanje zdravil, so razvili tudi tablete, ki v eni sami tableti vsebujejo več zdravil hkrati. Če ob jemanju treh zdravil (med njimi mora biti diuretik) krvni tlak ni normalen, govorimo o rezistentni hipertenziji (neodzivni na zdravila). Tako hipertenzijo ima 10 odstotkov bolnikov in je velik križ za bolnika in zdravnika. Čeprav je metabolični sindrom resna bolezen, lahko bolniki veliko sami naredijo, da bolezen preprečijo ali omilijo, s tem da skrbijo za normalno telesno težo, varovalno prehrano in redno telesno dejavnost.

prof. dr. Aleš Žemva dr.med.
Kardiolog d.o.o., Kotnikova 5, Ljubljana