Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Pod pojmom akutni abdomen razumemo vse nenadno nastale bolezenske procese trebušnih organov, za katere so značilne hude bolečine v trebuhu, bruhanje, splošna prizadetost posameznika ter znaki draženja potrebušnice in kjer nujnost takojšnjega zdravljenja prevlada nad diagnostiko. Večina kliničnih slik akutnega abdomna potrebuje nujno kirurško zdravljenje. Vzroke za njegov nastanek delimo v grobem na kirurške in nekirurške. Acute abdomen is a condition of sudden, severe abdominal pain, usually requiring emergency surgery. It is caused by acute disease or injury to the internal abdominal organs. The causes of acute abdomen are surgical, gynaecological, urological and many others. It is important to recognize the cause of it and treat the patient quickly and correctly. 1

Anatomija trebuha


Abdomen ali trebuh je telesno področje, ki leži med prsnim košem in medenico. Njegovo notranjost imenujemo trebušna votlina. Ta je zgoraj omejena s trebušno prepono, ki loči trebušno votlino od prsne votline; spodnjo mejo trebuha pa predstavljata rob medenice in sramna zrast. Spredaj je trebušna votlina omejena z mišicami sprednje trebušne stene, zadaj pa z globokimi hrbtnimi mišicami.
Trebušno votlino izpolnjujejo številni organi prebavnega trakta, sečil, rodil, skoznjo poteka tudi pomembno žilje v spodnje okončine. Notranje stene trebušne in medenične votline ter notranje organe obdaja tanka mrena, ki ji pravimo potrebušnica ali peritonej. Del potrebušnice, ki prekriva trebušne stene, imenujemo stenska ali parietalna potrebušnica, del potrebušnice, ki se tesno prilega in pokriva notranje organe, pa drobovna ali visceralna potrebušnica.
Med organe prebavnega trakta prištevamo želodec, tanko in debelo črevo s slepim črevesom, trebušno slinavko, jetra in žolčnik. Zadnji trije našteti organi ne spadajo neposredno med organe prebavnega trakta, ampak so v tesni povezavi s prebavnimi organi, saj sproščajo veliko različnih snovi, ki pomagajo pri presnovi zaužite hrane.
Želodec je neparen votel organ, katerega glavna naloga je prebava zaužite hrane. Hrana potuje iz ust po požiralniku do želodca, kjer pod vplivom želodčnega soka, ki vsebuje predvsem razgradne encime in klorovodikovo kislino, poteka razgradnja zaužite hrane. Tako iz večjih molekul nastanejo manjše molekule, ki se nadalje v prebavnem traktu lažje absorbirajo v kri. Zaradi izločanja klorovodikove kisline iz celic želodca ima želodec nekoliko bolj kisel pH. Kisel pH je nujno potreben za aktivacijo in delovanje prebavnih encimov, ki hrano razgrajujejo. Poleg tega kisel pH zavira rast bakterij v želodcu. Iz želodca nato hrana potuje v tanko črevo.
Tanko črevo je votel cevast organ, ki leži med želodcem in debelim črevesom. Delimo ga na dvanajstnik, tešče in vito črevo. Predstavlja najdaljši del prebavne cevi, pri odraslem človeku meri v povprečju 6 do 7 metrov. Njegovi glavni nalogi sta razgradnja in privzem hranil (ogljikovih hidratov, maščob, proteinov, elektrolitov in vode) v kri. 90 % hranil se absorbira ravno v tankem črevesu, ostalih 10 % hranil pa v želodcu in debelem črevesu. Da bi tanko črevo lahko privzelo hranila, se morajo ta pred tem razcepiti na osnovne molekule. Za to poskrbijo razgradni encimi, ki se izločajo iz trebušne slinavke in žolčnika.
Trebušna slinavka je neparna žleza, ki leži za želodcem. Sestavljena je iz glave, telesa in repa. Gre za žlezo z notranjim (endokrinim) in zunanjim (eksokrinim) izločanjem. Notranje izločanje pomeni, da slinavka proizvaja in v kri izloča hormone, kot sta inzulin in glukagon, ki sodelujeta pri uravnavanju krvnega sladkorja. Zunanje izločanje pa pomeni, da slinavka proizvaja prebavne sokove, ki se po posebnem izvodilu, skupaj z žolčnimi sokovi, izlivajo v dvanajstnik in nadalje v tanko črevo.
Žolčnik je neparni organ, ki leži pod jetri. Jetra neprestano izločajo žolč, ki se nabira in shranjuje v žolčniku, med prebavo pa po posebnem izvodilu izteka v dvanajstnik ter nadalje v tanko črevo. Prebavni sokovi iz trebušne slinavke in žolčnika imajo ključno vlogo pri razgradnji ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin na osnovne molekule, ki se nato preko sluznice tankega črevesa absorbirajo v krvni obtok.
Preostanek neprivzetih hranil potuje v debelo črevo. Gre za končni del prebavne cevi, ki se konča z zadnjikom. Sluznica debelega črevesa ne izloča prebavnih sokov, zato se razgradnja hrane tukaj konča. Kot že omenjeno, je privzem hranil v debelem črevesu minimalen. V njem je veliko število bakterij, ki pripomorejo k dokončni razgradnji neprivzetih hranil, pri čemer v debelem črevesu nastajajo plini. Neprivzeta hranila se pomešajo s sluzjo, ki nastaja v debelem črevesu, kar maže iztrebke in jim lajša prehod do zadnjika.

DRUGI ORGANI

Poleg organov prebavnega trakta so v trebušni votlini tudi številni drugi organi. Med organe urogenitalnega trakta prištevamo organe sečil in rodil.
Sečila obsegajo ledvici, sečevoda, mehur in sečnico. Ledvici sta parni organ, ki ležita v trebušni votlini, retroperitonealno, torej za prebavili. Njuna glavna naloga je proizvajanje in koncentriranje seča (urina). Dnevno pri odraslem človeku nastane 1–2 litra seča, seveda pa je količina odvisna od hidracije posameznika, njegove telesne aktivnosti in splošnega zdravstvenega stanja. Ledvici imata tudi ključno vlogo pri uravnavanju koncentracije elektrolitov in pH ravnotežja v telesu.
Seč, ki nastane v ledvicah, potuje po sečevodih do mehurja. Mehur leži v mali medenici, nekoliko nad in za sramno zrastjo. Njegova glavna naloga je zbiranje seča, ki ga proizvedeta ledvici. Maksimalna količina seča, ki jo človeški mehur zadrži, je od 900 do 1500 ml, potreba po izpraznitvi mehurja pa se pojavi, ko je v njem 300 do 500 ml seča. Ob potrebi po uriniranju pride do krčenja gladkih mišic mehurja ter do sprostitve zapiralke mehurja, s čimer je omogočen prehod seča iz mehurja v sečnico ter ven iz telesa. Sečnica predstavlja končni del sečil, pri ženskah se konča v nožnici, pri moških pa je sečnica zaradi anatomije daljša in se konča na koncu glavice penisa. Pri ženskah predstavljajo pomemben del vsebine trebušne votline tudi rodila, kamor prištevamo maternico, jajcevode in jajčnike. Maternica leži v mali medenici, med sečnim mehurjem in danko. Sestavljena je iz spodnjega, ožjega dela, ki mu pravimo maternični vrat in sega v nožnico, ter iz zgornjega, širšega dela oziroma materničnega telesa. Iz telesa maternice izhajata jajcevoda, parna, cevasta organa, ki se lijakasto razširita proti jajčnikom. Jajčnika sta parni spolni žlezi, v katerih nastajajo spolni hormoni in spolne celice oz. jajčeca, in imata ključno vlogo pri uravnavanju menstrualnega cikla pri ženskah. Menstrualni cikel je obdobje od ene menstrualne krvavitve do druge. Reden menstrualni cikel traja 28 dni; 14. dan nastopi ovulacija, kjer se jajčna celica sprosti iz jajčnika. Lovke jajcevoda prestrežejo jajčece in če je takrat v jajcevodu prisotna semenčica, pride do oploditve. Oplojeno jajčece nato potuje po jajcevodu v maternično votlino, kjer se ugnezdi. Proces oploditve je pomemben za nadaljnje razumevanje patoloških procesov pri ginekoloških vzrokih za nastanek akutnega abdomna.

KAJ JE AKUTNI ABDOMEN

Pod pojmom akutni abdomen razumemo vse nenadno nastale bolezenske procese trebušnih organov, za katere so značilne hude bolečine v trebuhu, ki jih lahko spremljajo bruhanje, znaki draženja potrebušne mrene ter splošna prizadetost posameznika. 90 odstotkov vseh razvitih kliničnih slik akutnega abdomna, ki trajajo dlje kot pol ure, potrebuje operativno zdravljenje.
Kot prvi in vodilni simptom se pojavi bolečina v trebuhu, ki je sprva slabo lokalizirana (posameznik težko pokaže prizadeto mesto), je krčevite narave in različne intenzitete med dnevom. Pravimo ji visceralna bolečina. Nastane zaradi draženja živčnih končičev drobovne potrebušnice ob patološkem procesu v trebušni votlini in je posledica raztezanja, krčenja ali zasukanja notranjega organa.
Z vztrajanjem obolenja v trebušni votlini se vzdražijo živčna vlakna stenske potrebušnice, kar ima za posledico nastanek ostre, dobro lokalizirane bolečine. Bolnik zna točno pokazati, na katerem mestu je bolečina prisotna. Bruhanje prav tako nastane zaradi draženja potrebušnice ali zaradi motenj v prehodnosti črevesja. Draženje potrebušne mrene v nadaljevanju povzroči mišični defans. To pomeni, da mišice, ki ležijo nad prizadetim področjem, postanejo napete ali pa se napnejo ob poskusu iztipanja tega predela ob pregledu. Gre za obrambni mehanizem telesa, kjer mišice z napenjanjem skušajo zaščititi obolelo področje pred draženjem ali še večjo bolečino. Mišični defans je najbolj izražen ob predrtju notranjega organa.
Splošna prizadetost posameznika se kaže z nemirom, povišanim srčnim utripom, dehidracijo, znojenjem, povišano telesno temperaturo ob vnetjih v trebušni votlini in nenazadnje s šokom.
Vzroki za akutni abdomen so zelo raznoliki, v grobem jih delimo na kirurške in nekirurške, ki so našteti v tabeli:

KIRURŠKI VZROKI

NEKIRURŠKI VZROKI

    • Vnetja trebušnih organov: vnetje slepiča, žolčnika
    • Predrtje trebušnih organov: želodca, črevesa
    • Krvavitve v trebušno votlino
    • Motnje prekrvljenosti trebušnih organov: ishemija črevesa
    • Motnje prehodnosti črevesa – ileus
  1. ginekološki vzroki:

    • Zunajmaternična nosečnost
    • Zasuk jajčnika
    • Razpok ciste na jajčniku
    • Endometrioza
    • Vnetja rodil
  2. urološki vzroki:

    • Vnetje ledvic
    • Ledvični kamni
    • Vnetje mehurja
    • Torzija testisa
  • Akutni srčni infarkt
  • Razjeda želodca
  • Vnetje želodčne sluznice – gastritis
  • Divertikulitis
  • Endokrine in metabolne okvare
  • Pljučnica
  • Nevrološka obolenja
UKREPANJE

Diagnostika pri sliki akutnega abdomna mora biti hitra in smiselna. Z bolnikom se pogovorimo, opravimo klinični pregled ter naročimo slikovne in laboratorijske preiskave. Ne smemo pozabiti, da lahko nujnost terapevtskega ukrepanja včasih prevlada nad natančno diagnostiko.
V bolnišnici bolnike z nenadno, hudo bolečino v trebuhu pregleda splošni ali abdominalni kirurg. Abdominalni kirurg je zdravnik, specializiran za obolenja trebušnih organov, ki opravlja operacije v predelu trebušne votline. Najpogostejši vzroki, pri katerih je nujno kirurško ukrepanje, so vnetje slepiča, vnetje žolčnika, predrtje votlega organa in ukleščena kila. Kadar s kliničnim pregledom in ostalimi preiskavami abdominalni kirurg posumi, da bi bil akutni abdomen lahko posledica obolenja sečil ali rodil, pošlje bolnika na nadaljnjo obravnavo k urologu ali ginekologu.
Urolog je kirurg, specializiran za obolenja sečil, ki opravlja operacije na organih sečil. Najpogostejši urološki vzroki za akutni abdomen so vnetje ledvic ali pielonefritis, ledvični kamni in torzija testisa.
Ginekolog je zdravnik, ki se ukvarja z boleznimi rodil in opravlja operacije na področju rodil. Nemalokrat je vzrok akutnega abdomna ginekološke narave. Najpogostejši vzroki zanj so zunajmaternična nosečnost, ki nastane ob nepravilnem potovanju oplojene jajčne celice v maternično votlino, torzija ovarija in vnetja rodil kot npr. tuboovarijski absces.
Po opravljenem kliničnem pregledu ter krvnih in slikovnih preiskavah, ki podajo razlog bolečin pri bolniku, se zdravnik odloči o načinu zdravljenja. V večini primerov je pri sliki akutnega abdomna potrebno operativno zdravljenje. Pred tem zdravnik bolniku razloži naravo njegove bolezni in potek operativnega posega ter možne zaplete.
Skupaj podpišeta soglasje za operativni poseg. Soglasje vsebuje osnovne podatke bolnika ter zdravnika, ki je z bolnikom opravil predoperativni razgovor. Na posebej označeno črto zdravnik čitljivo zapiše vrsto operacije, in sicer tako, da jo bolnik razume. Nazadnje sledi podpis zdravnika in bolnika, s katerim bolnik privoli v predlagani operativni poseg, ga razume in sprejema možne zaplete. Pred operativnim posegom se bolnik sreča še z anesteziologom. Največkrat se zaradi nujnosti operativnih posegov ob akutnem abdomnu to zgodi v operacijski dvorani. Anesteziolog je zdravnik, ki bolnika pred operativnim posegom s posebnimi farmakološkimi sredstvi anestezira, kar pomeni, da pri bolniku prekine čutno zaznavo. Bolnik zaspi, se ne zaveda sebe in okolice ter ne občuti bolečine. Ob koncu operativnega posega poskrbi, da se bolnik zbudi. Skupaj podpišeta soglasje za anestezijo.
Akutni abdomen je stanje, ki zahteva nujno kirurško zdravljenje. Včasih je zaradi lege organov in skupnega oživčenja s kliničnim pregledom in preiskavami težko ločiti, kateri organ v trebušni votlini je prizadet, zato je sodelovanje med različnimi zdravstvenimi timi ključnega pomena za zdravljenje bolnika.

Rebeka Hiršel, dr. med.