Interventna radiologija predstavlja relativno mlado področje medicine, saj začetki razvoja segajo v prejšnje stoletje, ko so se radiologi vprašali, ali bi bilo mogoče uporabiti do tedaj poznane diagnostične slikovne preiskave tudi v terapevtske namene. Interventna radiologija se je sprva razvijala v okviru angiografije, kjer so do začetka njenega razvoja pri posegih na ožilju uporabljali neposreden žilni pristop (vzdolžni rez žile). Do preloma je prišlo leta 1953, ko je Seldinger predstavil inovativno tehniko uvajanja katetra v žilni sistem s pomočjo igle, kar je bil povod za začetek razvoja angiografije. Leta 1963 je dr. Charles T. Dotter prepoznal potencial katetrov za intravaskularno kirurgijo, kar je sprva v medicinski stroki naletelo na mešane odzive. Razvoj interventne radiologije je sovpadal z napredkom slikovne diagnostike (v to skupino sodijo rentgen (RTG), računalniška tomografija (CT), ultrazvok (UZ) in magnetna resonanca (MR)), ki je v drugi polovici 20. stoletja močno napredovala.
V tej evoluciji slikovne diagnostike in razvoju interventne radiologije je bila sprememba vloge radiologa ključna. Radiolog tako ni več omejen samo na diagnostično vlogo, temveč igra zelo pomembno vlogo tudi pri zdravljenju. Medtem ko je v nekaterih delih sveta interventna radiologija že priznana kot samostojna specializacija, ta v Sloveniji še vedno ostaja del širše specializacije radiologije. Ta integracija diagnostičnih in terapevtskih pristopov je za vedno spremenila medicinski pogled na bolezni in njihovo zdravljenje.
PREDSTAVITEV TEHNIK IN APLIKACIJE
Posege interventne radiologije v grobem delimo na žilne in zunajžilne. Med žilnimi so najpogostejše perkutana transluminalna angioplastika, vstavljanje žilnih opornic in protez, embolizacija in kemoembolizacija, tromboliza s perkutano mehanično trombektomijo in postavitev vena kava filtrov. Med zunajžilnimi posegi pa se največkrat srečujemo s perkutanimi drenažami in biopsijami, radiofrekvenčnimi ablacijami ter številnimi drugimi tehnikami v interventni onkologiji. Posegi se navadno izvajajo na rentgenski mizi v aseptičnih pogojih. Pri žilnih posegih se pod nadzorom slikovnih metod napelje kateter do tarčnega mesta, medtem ko se pri zunajžilnih posegih najpogosteje pod nadzorom izvede perkutana punkcija. Katetri, ki se pri posegih uporabljajo, se uvaja s pomočjo vodilne žice pod stalnim slikovnim nadzorom (običajno RTG).
Žilna interventna radiologija
Žilna interventna radiologija je področje medicine, ki združuje strokovno znanje radiologije z najsodobnejšimi tehnikami za zdravljenje žilnih bolezni. Uporaba minimalno invazivnih pristopov bolnikom omogoča krajši čas okrevanja in manjše tveganje za pojav zapletov v primerjavi s tradicionalno kirurgijo.
Perkutana transluminalna angioplastika (PTA) je minimalno invazivni poseg, ki se uporablja za zdravljenje zožitev v arterijah, ki jih najpogosteje predstavljajo aterosklerotične obloge na stenah arterij. Postopek je namenjen izboljšanju pretoka krvi v prizadeti arteriji in lahko pomaga pri lajšanju simptomov, kot so bolečina ali oteženo gibanje, ki so običajno posledica zmanjšane dostave kisika v tkiva. PTA se pogosto uporablja pri boleznih, kot so periferna okluzivna arterijska bolezen (POAB) in zožitve v koronarnih arterijah, ki lahko vodijo v razvoj miokardnega infarkta. Pri posegu se pacientu v stegensko arterijo vstavi tanek, prožen kateter, ki se ga nato pod vodstvom rentgenskih slik vodi do mesta zožitve. Na koncu katetra je majhen balon, ki se ob dosegu ciljne zožitve napihne, kar zoženi del arterije razširi in posledično se v tem delu izboljša pretok krvi. Po končani dilataciji se balon izprazni in kateter odstrani. V določenih primerih se lahko v zoženi del arterije vstavi tudi žilna opornica (angl. stent), ki pomaga ohranjati arterijo odprto in preprečuje ponovno zožitev. Zaradi minimalne invazivnosti so tveganja pri posegu v primerjavi s tradicionalno kirurgijo manjša in obdobje okrevanja občutno krajše.
Zdravljenje z znotrajžilno protezo (angl. stentgraft) je postopek, kjer se uporabljajo žilne opornice (angl. stent), okoli katerih je posebna tkanina (iz dakrona, poliestra ali politetrafluoretilena (PTFE)). Ta metoda se najpogosteje uporablja za zdravljenje anevrizem. Stentgraft se vstavi v žilo skozi majhen rez v koži, nato pa se pod slikovnim vodstvom pomakne do ciljnega mesta v žili. Ko je na pravem mestu, se razširi, kar žilni steni nudi zadostno podporo, da ne pride do raztrganja anevrizme ali ponovne zožitve določene žile. Zaradi svoje varnosti in učinkovitosti je vstavljanje znotrajžilnih protez postalo eden najpogostejših in najpomembnejših posegov v sodobni interventni radiologiji.
Embolizacija je postopek, kjer se s pomočjo posebnih embolizacijskih snovi zavre ali zmanjša pretok krvi v določeni krvni žili. Ta metoda je učinkovita pri zdravljenju različnih stanj, kot so anevrizme, tumorji, arteriovenske malformacije ali življenjsko nevarne krvavitve. Embolizacija je zelo natančna in ciljno usmerjena metoda, ki omogoča zdravljenje prizadetih območij brez vpliva na okoliško, neprizadeto tkivo. Med postopkom interventni radiolog vstavi kateter v krvno žilo, običajno stegensko arterijo. S pomočjo rentgenskih slik nato kateter napelje do žile, skozi katero želi zmanjšati pretok krvi. Ko je kateter na pravem mestu, se skozenj vbrizgajo embolizacijske snovi, kot so npr. trdni delci in tekoča sredstva, ki se kasneje v žili strdijo. Te snovi se lahko na žilno steno trajno pritrdijo ali se sčasoma razgradijo. Srednje in manjše žile se običajno trajno zapira s kovinskimi spiralami. Embolizacija se uporablja tudi za doseganje nekroze tumorskega tkiva, kjer se majhne arterijske veje embolizira z mikroembolizacijskimi delci (običajno ivalon ali polivinilalkohol (PVA)) ali z alkoholom.
Interventna onkologija
Interventna radiologija je v onkologiji postala pomembna metoda zdravljenja različnih vrst tumorjev, še posebej, ko klasična operacija ni mogoča. Med te posege spada zdravljenje nekaterih neoperabilnih malignih zožitev prebavne poti, kjer se zožene dele prebavne poti najprej razširi z baloni, nato pa se vanje vstavi še kovinske opornice, ki zagotavljajo nemoten prehod hrane in tekočin.
Ob malignem obolenju organov se lahko z embolizacijo tok krvi preusmeri stran od obolelega dela organa k zdravim delom, kar optimizira njegovo delovanje in obenem preprečuje dotok krvi v maligno spremenjeno tkivo; tako se lahko del takšnega organa varneje odstrani (tipičen primer za takšno zdravljenje so jetra). Pri zdravljenju različnih vrst raka se pogosto uporabljajo tudi citostatiki, ki pa niso primerni, če ledvice ne delujejo optimalno. V takšnih primerih se v ledvico namesti perkutano nefrostomo, ki pomaga izboljšati izločevalno funkcijo ledvice, da uvedba citostatikov ni več kontraindicirana. Perkutano nefrostomo se namešča tudi v primeru bolezenskih sprememb na sečilih zaradi obstrukcije (ledvični kamni, karcinom prostate ...) ali pri nastalih usmeritvah iztoka urina (npr. pri poškodbah sečevoda).
Večji tumorji ledvic se lahko poleg operacije zdravijo tudi z vbrizgavanjem alkohola neposredno v tumor, s čimer se zavre njegova nadaljnja rast. Za manjše ledvične tumorje je učinkovita tudi radiofrekvenčna ablacija, kjer se tumorske celice uničijo s toploto, ki nastane kot posledica radijskih valov.
Slikovno vodeni posegi za zdravljenje bolečine
Slikovno vodeni posegi za zdravljenje bolečine so v medicinski praksi postali izredno pomembni, saj nudijo učinkovite in minimalno invazivne alternative klasičnim zdravljenjem. Izvaja se jih predvsem tedaj, ko želimo zmanjšati rabo opioidov ali ko se bolečina ne odziva na analgetike. Med najpogosteje uporabljene tehnike spadajo epiduralne injekcije, vertebroplastika in kifoplastika ter injekcije kortikosteroidov v sklepe.
Epiduralne injekcije so med najpogosteje uporabljenimi metodami za zdravljenje bolečin v hrbtu. Gre za vbrizgavanje raztopine kortikosteroidov v epiduralni prostor, kar zmanjša tamkajšnje vnetje in bolečino. Injekcije so še posebej koristne za bolnike s spinalno stenozo ali radikularno bolečino (išias). Kratkoročne koristi teh injekcij so sicer potrjene, ampak dolgoročna učinkovitost ostaja predmet razprav.
Vertebroplastika in kifoplastika sta postopka, namenjena zdravljenju kompresijskih zlomov vretenc, ki se pojavljajo predvsem pri ljudeh z osteoporozo. Pri obeh se do poškodovanega vretenca dostopa pod slikovnim vodstvom. Pri vertebroplastiki se v poškodovano vretence vbrizga kostni cement, ki pomaga stabilizirati kost na mestu zloma in zmanjšati bolečino. Kifoplastika pa vključuje rabo balonov, ki ob vstopu v vretence obnovijo njegovo višino, čemur sledi vbrizgavanje kostnega cementa. Postopek vertebro- in kifoplastike izvajajo specialisti ortopedije.
Injekcije kortikosteroidov v sklepe s pomočjo ultrazvoka so v ortopedski praksi postale zelo priljubljene za zdravljenje vnetij in bolečin v sklepih. Ultrazvok omogoča natančno vizualizacijo sklepa in okoliškega tkiva, kar zdravniku pomaga usmeriti iglo na pravo mesto. To je še posebej koristno pri zdravljenju osteoartritisa ali drugih vnetnih stanj sklepov.
NUJNI IN NENUJNI POSEGI
Interventna radiologija se dandanes uporablja za izvajanje tako nujnih kot tudi nenujnih posegov. Nujni posegi so tisti, ki zahtevajo takojšnjo obravnavo, da bi preprečili trajne poškodbe ali smrt. Med tovrstne posege uvrščamo embolizacijo (z namenom zaustavitve življenjsko ogrožajoče krvavitve), perkutano transluminalno angioplastiko (z namenom odpiranja žil pri akutni ishemiji) ter drenažo abscesov in hematomov (z namenom ublažitve povečanega pritiska na organe). Urgentna služba igra ključno vlogo pri prepoznavanju in obravnavi nujnih primerov. Povezava med urgentno službo in interventno radiologijo je ključna za zagotavljanje pravočasne in učinkovite oskrbe bolnikov. Ta povezava se zagotavlja z jasno komunikacijo, dobro usposobljenostjo zdravnikov in hitrimi odzivnimi časi interventnih radiologov.
Nenujni posegi se izvajajo za zdravljenje kroničnih bolezni ali stanj, ki ne predstavljajo takojšnje življenjske nevarnosti za bolnika. Tovrstni posegi so med drugim tudi epiduralne injekcije in vertebroplastika (za blaženje bolečine v hrbteničnem predelu) ter številni posegi v interventni onkologiji. Za nenujne posege je običajno potreben bolj sistematičen postopek naročanja, pri katerem se bolnika napoti na poseg, ko je to medicinsko upravičeno. Napotnico izda družinski zdravnik, nato pa oddelek za radiologijo koordinira datum in uro posega z bolnikom.
Interventna radiologija je v zadnjih letih močno spremenila svet medicine in bistveno spremenila vlogo radiologa v zdravstvenem sistemu. Vsem interventnim radiološkim posegom je skupno to, da nudijo minimalno invazivne možnosti za zdravljenje številnih bolezni. Interventna radiologija je veliko pripomogla k varnejšim in učinkovitejšim terapevtskim pristopom, saj ti pogosto popolnoma nadomestijo potrebo po bolj invazivnih postopkih. S svojo vsestranskostjo in sposobnostjo prilagajanja širokemu spektru bolezenskih stanj je postala nepogrešljiva disciplina, ki pomaga izboljšati kakovost življenja mnogih bolnikov.
študent 4. letnika Medicinske fakultete Univerze v Mariboru
