Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Za večino pomeni družina varno in podporno okolje, a je družinsko življenje lahko tudi sovražno in nevarno. Dejansko je družinsko gospodinjstvo najnevarnejši kraj sodobnega življenja. V statističnem smislu je veliko bolj verjetno, da boste poškodovani doma, kot da vas bo kdo napadel na samotnem kraju sredi noči. V povprečju velja, da se eden od štirih umorov zgodi doma in sta morilec in žrtev sorodstveno povezana. 2

Nasilje v družbi, družini in nad posameznikom


Nasilja v družini je več vrst: fizično nasilje, psihološko ali čustveno nasilje, spolno nasilje, ekonomsko nasilje ... Največ govorimo o fizičnem ali telesnem nasilju, katerega najbolj pogoste žrtve so povsod, tudi pri nas, ženske in otroci, med slednjimi predvsem mlajši od sedem let. Najbolj prikrito je psihološko nasilje, ki se kaže kot čustveno izsiljevanje, povzročanje strahu in podobno. Daleč najpogostejše žrtve psihološkega nasilja so otroci, a ker do nedavnega te oblike nasilja sploh nismo dojemali kot nasilje, o njem vemo zelo malo. Velikokrat se različne vrste nasilja prekrivajo. Kako pogosto in nevarno je nasilje v družini, kažejo podatki iz novejše britanske študije, ki pravi, da je eno od sedmih žensk posilil lasten soprog, skoraj polovico posilstev v zakonu je spremljalo hudo fizično nasilje in eno od petih žensk je partner kdaj pretepel in poškodoval. Natančnih podatkov o razširjenosti nasilja v domačem okolju za Slovenijo nimamo, po oceni nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja in odpravljanja posledic nasilja v družini, pa je delež neprijavljenega nasilja v domačem okolju mnogo višji od uradnih podatkov.

TEORIJE NASILJA

V družboslovnih znanostih so se razvile različne teorije, ki skušajo pojasniti, zakaj prihaja do nasilja v domačem okolju. Povzemamo najpomembnejše ugotovitve teh teorij: teorija o dezinhibicijskih učinkih alkohola sloni na domnevi, da prekomerno uživanje alkohola sprošča zavore in spremeni presojo, kar se lahko odraža v nasilnem vedenju. Obstaja pomembna statistična povezanost med prekomernim uživanjem alkohola in nasilništvom. Nasilje pogosto pojasnjujejo tudi s tezo o medgeneracijskem prenosu nasilja: zagovorniki te teze pravijo, da svoje vedenje oblikujemo na podlagi tega, čemur smo bili izpostavljeni v času otroštva in mladosti. Če je bil otrok ali mlad človek izpostavljen nasilju, če je bilo nasilno ravnanje običajen, vsakdanji način komuniciranja in soočanja s stresom, potem je bolj verjetno, da bo kot odrasla oseba tudi sam ravnal ali ravnala podobno. Nekateri avtorji so prepričani, da bo verjetnost nasilnega ravnanja toliko večja, če so prisotni naslednji dejavniki:

  • motiviran nasilnež ali nasilnica, ki je spodbujen k uporabi nasilja z izkušnjo, da ga/jo zaradi nasilništva nihče ne kaznuje,
  • če obstaja primerna »tarča« (se pravi šibka oseba, ki se ne brani, pogosto celo brani storilca),
  • če je odsotno ali obstaja le šibko varovanje pred nasiljem. Varovanje je lahko formalno (ustrezna zakonodaja, učinkovit pregon storilcev ...) ali neformalno (podpora sorodnikov, prijateljev ...).

Teorija virov domneva, da se vse družbe opirajo na določeno količino nasilja ali vsaj grožnjo z njim. Več kot ima posameznik ali družbena skupina virov (npr. ekonomsko ali politično moč), več nasilja lahko izbere za doseganje svojih ciljev. Več kot je teh virov, večja je verjetnost, da se bodo uporabljali in zlorabljali na prikrit način. Posebno nevarne so okoliščine »statusnega neskladja«, ki ga lahko opišemo takole: sprva visok družbeni položaj se zamaje zaradi usihanja virov in tedaj posameznik (ali skupina) poseže po drugih virih, kakršno je nasilje, da bi ohranil svoj privilegirani položaj.

SE DEMOKRACIJA KONCA NA DOMACEM PRAGU?

Nekateri avtorji menijo, da je rastoča privatizacija in družbena izoliranost sodobnih jedrnih družin poglavitni vzrok njihove ranljivosti. Izoliranim posameznikom se družbeni svet vse bolj krči med domače stene, kjer naraščajo čustveni pritiski in stres, medosebna razmerja so intenzivna in tudi konfliktna, sorodniške, sosedske in skupnostne podpore pa je malo ali nič. Stvar je podobna loncu na pritisk, ki nima varovalnega ventila. Ko se pritiski naberejo, poči, kar lahko vodi k nasilju, razvezam in ločitvam, psihološkim poškodbam vpletenih, odvisnostim, psihičnim motnjam in boleznim. Zelo pomemben vzrok nasilja v družini je tudi visoka raven strpnosti do nasilja v zasebnosti. Medtem, ko bi bili verjetno močno ogorčeni ob pretepu na cesti ali v parlamentu, je domače nasilje nekaj, kar »nas ne zadeva«, v kar se neradi vmešamo. Še več, družinsko nasilje, zlasti pretepanje otrok in žensk, so družbe ne le tolerirale, ampak v preteklosti celo spodbujale kot »vzgojno«. Vprašati se je treba, kako to, da je velikanska večina ljudi prepričana v nujnost demokratičnega sporazumevanja in dogovarjanja v javnosti, ni pa pripravljena sprejeti enakih kriterijev tudi za dogajanje v zasebnosti. Ali se torej demokracija konča na domačem pragu?

ŽENSKE IN OTROCI

Večina žrtev različnih oblik nasilja v zasebnosti po vsem svetu so ženske in otroci. Nič drugače ni v Sloveniji. Strokovnjakinje in strokovnjaki zadnja leta opozarjajo tudi, da ne bi smeli spregledati tako imenovanih »novih« oblik nasilja in njihovih žrtev, o katerih se zelo malo ali sploh ne govori. V mislih imamo nasilje nad starimi, katerih delež narašča, ker se daljša pričakovana življenjska doba in tudi Slovenija že sodi med »stare družbe«. Stari ljudje so žrtve različnih oblik nasilja, od besednega, psihološkega, telesnega do ekonomskega.
Ocenjujemo, da je približno 10 odstotkov starejših žrtev ekonomskega izsiljevanja in manipulacij. Nekatere raziskave kažejo, da so tudi moški v zasebnosti pogosteje žrtve nasilja, kot si mislimo, vendar je za nasilje žensk nad lastnim partnerjemi značilno, da je manj sistematično in bolj epizodno. Nasilje žensk nad moškimi je še bolj prikrito zaradi stereotipov in predsodkov o tem, da se moški pač »ne pustijo tepsti«. Predsodki in večkrat zelo varljive predstave o tem, da je družina prostor sreče in varnosti, kar si sicer želimo, a je resničnost pogosto drugačna, otežujejo prepoznavanje in preprečevanje nekaterih oblik nasilja, kot sta nasilje med otroki v družini (med sorojenci) in nasilje otrok nad starši. Ob takih vrstah nasilja je ljudi celo pred samimi seboj nekako sram, da bi si jih priznali, kaj šele, da bi o njih vedel kdo drug. Prav to pa je napačno in žal kdaj tudi usodno.

SPOLNO NASILJE

Skrajna oblika nasilja v družini je spolno nasilje, o katerem se tudi pri nas zadnje čase več govori, študij o tem skrajno razdiralnem pojavu pa je zelo malo. Najbolj zavržena oblika spolnega nasilja je spolno nasilje nad otroki ali ljudmi z malo družbene ali osebne moči, ki se ne zmorejo učinkovito braniti. V zadnjih desetletjih statistike beležijo izjemen porast spolnega nasilja nad otroki in težko je reči, ali gre resnično za tolikšno naraščanje ali pa smo do spolnega nasilja bolj pozorni, ga bolje zaznavamo in odkrivamo, ne nazadnje tudi zaradi pisanja množičnih občil o tem problemu. Še vedno velja, da ostane veliko primerov spolnega nasilja nad otroki neodkritega. Raziskovalne ocene za zahodne družbe navajajo, da je bilo približno 10 odstotkov moških in 30 odstotkov žensk v svojem otroštvu kdaj žrtev spolnega nasilja. Prav tako so razmeroma zanesljive ocene, da se od 70 do 80 odstotkov spolnega nasilja nad otroki zgodi v družinskem okolju. Posledice spolnega nasilja so vselej dolgoročne in hude in vselej gre za zlorabo moči odraslega človeka v razmerju do otroka. Obstaja močna statistična povezava med spolno zlorabo in tem, da je bil storilec ali storilka zlorabe v otroštvu sam/a zlorabljen/a. Ob tem se postavljata dve temeljni vprašanji: zakaj odrasle otroci spolno privlačijo in zakaj je velika večina storilcev spolnega nasilja moškega spola? Raziskave so pokazale, da storilci nimajo nikakršnih posebnih značilnosti ali bolezni, po katerih bi jih lahko »prepoznali«, za večino pa velja, da so nerodni, nespretni in plašni v razvijanju stikov sovrstniki. Odgovor na vprašanje, zakaj so moški večinski storilci, ni preprost, na splošno pa lahko rečemo, da moški v primerjavi z ženskami teže izražajo čustva, da izražanje čustev hitreje povežejo s spolnostjo in da spolnost bolj kot ženske razumejo kot »igro moči«.

ODNOS LJUDI DO NASILJA

Rekli smo že, da je zanesljivih podatkov o nasilju v domačem okolju pri nas malo. Leta 2005 je Znanstveno - raziskovalno središče Koper, ki deluje v okviru Univerze na Primorskem, izvedlo javnomnenjsko raziskavo o odnosu ljudi do nasilja v družini. Ker je to doslej pri nas edina raziskava, katere ugotovitve je mogoče z veliko zanesljivostjo posploševati, kratko povzemamo njene ugotovitve:

  • skoraj polovica (45,5 odstotka) anketiranih meni, da je nasilje v družini v Sloveniji pogost pojav;
  • 32, 7 odstotka anketiranih meni, da je nasilje v družini zasebni problem družine, 67,3 odstotka jih ocenjuje, da gre za širši družbeni problem;
  • nasilje v družini je osebno doživelo 23,7 odstotka vseh anketiranih. Med osebami z izkušnjo nasilja v družini jih je bilo 73 odstotkov žrtev nasilja v otroštvu, 38,6 odstotka vprašanih je odgovorilo, da so bili žrtve nasilja kot odrasli, 17,6 odstotka vprašanih pa je doživelo nasilje tako v otroštvu kot tudi kasneje;
  • osebe z osebno izkušnjo nasilja v družini, so najpogosteje doživele psihično nasilje (66,5 odstotka), sledi fizično nasilje (63 odstotkov), ekonomsko nasilje (7,7 odstotka) in spolno nasilje (3, 7 odstotka).
  • slaba četrtina (22,4 odstotka) vprašanih pozna vsaj eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad ženo/partnerico, slaba desetina (7,5 odstotka) vsaj eno družino, v kateri se izvaja nasilje nad možem/partnerjem, dobra desetina (13,6 odstotka) pa vsaj eno družino, v kateri je prisotno nasilje nad starejšo osebo;
  • tretjina (33,1 odstotka) vprašanih pozna vsaj eno družino, v kateri je klofuta otroku običajen način kaznovanja;
  • 7,6 odstotka anketiranih meni, da siljenje partnerke v spolni odnos ni nasilno dejanje, 6,6 odstotka anketiranih ne ve, da je prisila partnerke v spolni odnos kaznivo dejanje;
  • 18,4 odstotka anketiranih meni, da je za ohranitev družine vredno pretrpeti tudi kakšno klofuto;
  • 48,5 odstotka anketiranih se popolnoma strinja s trditvijo, da nasilje v družinah ostaja skrito za štirimi stenami doma, več kot polovica (54,8 odstotka) anketiranih pa meni, da je na voljo premalo informacij o tem, kam se žrtve nasilja v družinah lahko obrnejo po pomoč.

Za konec želim poudariti, da so družbe, ki jim je mar človekovih pravic in človeškega dostojanstva, sprejele politiko »ničelne strpnosti« do nasilja, kar pomeni, da odklanjajo nasilje vseh vrst in ga prepoznavajo kot nedopustno kršenje osnovnih človekovih pravic. Hkrati pa seveda zagotavljajo najrazličnejše možnosti od informiranja in svetovanja do različnih ustanov in programov za pomoč žrtvam in storilcem (da, tudi storilcem!), da bi bile posledice nasilja čim manj rušilne za ljudi in za družbeno skupnost.

dr. Ana Kralj
Znanstveno raziskovalno središce Koper,
Univerza na Primorskem