Odločiti se za življenje v mestu ali izven njega

Strokovna zdravstveno vzgojna revija

Vite po letu izdaje:

Posameznik živi kot samotar ali kot socialno in tudi kolektivno bitje. V vsakem primeru se življenje v mestu bistveno razlikuje od življenja na vasi. Moje razmišljanje bo zato usmerjeno v krajšo analizo vpliva različnih okoljskih dejavnikov na vedenje posameznika kot socialnega bitja, ki okrepijo ali pa ogrožajo njegovo zdravje v mestu in izven njega v današnjem času.

1.
Odločiti se za življenje v mestu ali izven njega


»Vsi ljudje hitijo, v panje, kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna« je leta 1981 v istoimenski pesmi zapela besedilo Andreja Šifrerja Neca Falk. Kako znano in brezčasno napovedno nam odzvanja melodija pesmi danes, po 19 letih. Obnašanje posameznika v mestu in izven njega je spremenljivka v času in prostoru, obenem pa ostaja paradoks. Vsak od nas namreč išče svoj bivanjski prostor, ki ga je osmislil v njegovih osebnostnih, socialnih in kolektivnih posebnostih. Vsak od nas išče, le redki pa najdejo in zaživijo zdravo ter srečno življenje v svojem bivalnem okolju. Zapisana misel pa naj ne zbuja nelagodja o brezupnosti položaja zlasti pri mladih, ki se bivanjsko in s tem socialno osamosvajajo bodisi v ruralnem bodisi v urbanem okolju. Moje misli naj poskušajo nasprotno: razkriti paleto možnosti nekaterih pozitivnih sociopsiholoških dejavnikov, ki bi ponudili posamezniku možnost smiselnega življenja v okolju, ki mu osebnostno najbolj ugaja, da zaživi zdravo in kakovostno.
Življenje se je v bivanjskih razsežnostih v zadnjih dvajsetih letih zelo spremenilo. Pogosto za to krivimo globalizacijo, kibernetizacijo in potrošništvo. Zato pesem Nece Falk Vsi ljudje hitijo zbuja v naših možganih srcu in vedenju prijetne nostalgične občutke, ko so bili računalniki še v povojih in ko je razlika med mestom in vasjo bila tako zelo očitna, da je posamezniku tako v urbanem kot ruralnem okolju pomenila posebno kvaliteto življenja. Ti dve kvaliteti sta se smiselno stapljali v dnevnih, občasnih ali tedenskih migracijah zlasti dijakov, študentov in sezonskih delavcev, ki so za prevoz uporabljali avtobus ali vlak. Tudi danes ljudje samo še bolj hitimo, predvsem v svojih avtomobilih, še vedno živimo s svojimi malimi in velikimi nesrečami in vse bolj jasno nam je, da zares samo najmočnejši ostanejo, piše Jure Potokar v spremnem besedilu zgoščenke Nece Falk iz leta 1983. Kdo so ti najmočnejši v svoji duši, srcu, življenjski energiji, s katero živijo v urbanem bolj ali manj strjenem naselju ali pa v vaseh, kjer se s prvinskimi kriki zjutraj navsezgodaj kličejo na kavo, bo govor v nadaljevanju mojega razmišljanja.

KULTURA BIVANJA

Haloški griči so moj daljni spomin na hišico, v kateri so bili topla zelena krušna peč, lesen bogov kot in lesena škripajoča vrata ter nizek poslikan strop in križi na majhnih oknih. To je spomin na moje prednike in tja se vse bolj rad vračam. Vse bolj me tudi vznemirja razmišljanje, zakaj je moj oče Stanko postavil hišico, ki spominja na tisto iz pravljice o Janku in Metki z edino očitno razliko, da nima sladkih oken, je pa streljaj oddaljena od stare hiše, v kateri so živeli njegovi predniki. Te moje misli pletem v svoji glavi v petem nadstropju stanovanjskega bloka v Ljubljani, v svetlem prostornem stanovanju, kjer s pogledom lahko objamem Ljubljanski grad in del Rožnika. Po mestu se dnevno prevažam s petdeset let starim kolesom, ki sem ga še v študentskih časih pripeljal s Haloz. Mojo skrb vzbuja (ne)varna pot čez prehod za pešce do 100 metrov oddaljene osnovne šole, kamor vsakdan hodi moja četrtošolka. Ne dam se, pravzaprav se s težavo prepuščam malodušju brisanja meja med urbanim in ruralnim v meni. Počutim se notranje bogatejšega, ko v meni oživijo opisani spomini na otroštvo, ko sem bos tekal po mehki travi v Gorišnici in ko se je za nami, bosonogimi otroki, prašilo, ko smo komaj ušli sosedovemu Francu, ki nas je s šibo podil, ker smo mu poteptali še nepokošeno pšenico. Vsak od nas prišlekov v Ljubljani se mora pošteno potruditi v zrenju v kamrico svoje duše, da našteje očitne razlike med ruralnim in urbanim v današnjem kibernetiziranem bivalnem in delovnem okolju. Televizija je tista magična beseda in vzvod za spremembo naših individualnih in kolektivnih občutkov o urbanem in ruralnem, o mestu in vasi. Sarnoff, izumitelj televizije, se ni zavedal, da bodo milijoni po vsem svetu medij uporabljali kot nadomestek za iskanje sreče ter pri tem postajali vse bolj osamljeni in nesrečni tako na vasi kot tudi v mestu. Televizija kot množični medij je poskušala pregnati osamljenost v nas samih in v naših domovih in se je z razvojem tehnologije ponujala kot priročen nadomestek za človekovo srečo. Družba je postajala vse bolj množična, globalni posameznik pa vse bolj osamljeno bitje, pogosto nesposoben navezovati temeljne pristne stike s sočlovekom. Množični mediji so domnevno vplivali tudi na spremembo »prostega slovenskega karakterja«, ki smo ga poznali iz preteklosti v njegovi kmečki prvobitnosti, o katerem je pisal Anton Trstenjak. O enotnem tipu značaja, pravi Trstenjak, lahko govorimo v določenih pokrajinah samo toliko, kolikor ga sproti ne preoblikujejo mestni vplivi, ki imajo kot taki redno bolj ali manj mednarodne sestavine in zato ne moremo govoriti o pristno domačem značaju. Trstenjak poudarja, kako vpliv urbanizacije po drugi svetovni vojni vpliva na razlike med kmečkim proletarskim in meščanskim človekom, ki vse bolj izginjajo. Gre za socialno karakterno poenotenje človeka o vplivih moderne industrializacije in mehanizacije dela ter življenja.

Človek v urbanem okolju je vsakodnevno izpostavljen množičnemu vrvenju, hrupu, ki ga povzročajo razmere in sredstva, ki ga obdajajo na vsakem koraku, tudi tam, kjer živi in ustvarja. Vsakodnevno bombardiranje njegove zavesti s sporočili o novih proizvodih za zadovoljevanje potreb (novi tehnološki proizvodi ali nova oblačila) ob pomoči sredstev množičnega obveščanja krepijo nezadovoljstvo v njegovi podzavesti. Najbolj se to kaže v psihologiji vsakdanjega življenja urbane družine. Razvoj sodobne digitalne tehnologije družini odpira nove razsežnosti v dojemanju sveta in prihodnosti ter pogosto fizično, čustveno in vedenjsko oddaljuje njene pripadnike. Zdi se nam, kot da ne vemo, kaj so naše prave potrebe, ko dnevno zaznavamo splošno »kompjuteriziranje« življenja. Digitalna tehnologija odpira novo dobo in utrjuje globalizacijo na način, da je stalno prisotna v naših domovih, torbicah, bundah ali jaknah (filmi in internet na mobilnikih), postaja tako rekoč kos dnevne garderobe. Postaja pa tudi in vse bolj del vzgojno-izobraževalnega procesa. Z njo se vede ali nevede vse bolj poistovetimo.
Poleg sodobnih medijev naše življenje v mestu s svojimi pozitivni in negativnimi vplivi zaznamujejo vsakodnevne migracije. Moja enodnevna službena potovanja na sestanke v Bruselj so spremenila moje zaznavanje prostora, časa in posameznikov. Pred očmi vidim slike mladostnikov različnih slojev, rase, domnevno tudi veroizpovedi, kako veselo in miselno povezani sedijo v krogu na tleh metroja in prepevajo pesem. V mojih mislih pa teče refren druge pesmi: »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenim v tla, nihče nikogar ne pozna.« Toda ti mladi ljudje spremenijo moj miselni tok, pojejo z odprtimi obrazi, ne hitijo, potujejo kilometre daleč v svoje različne domove. V nekaj urah z letalom premagamo razdaljo več sto kilometrov od Ljubljane do Bruslja in v naslednje pol ure z metrojem v pisani druščini posameznikov z vsega sveta pravočasno sedem na delovni stol v mogočni stavbi Evropske komisije. Danes smo mobilni bolj kot kdaj prej v časovnem paradoksu. Migracije so prostorska in socialna razširitev lokalnega tržišča delovne sile, pravi Silva Meznarič. Migracije v povezavi z mobilnostjo vplivajo in oblikujejo naše upravljanje znanja. Bolj smo mobilni, več imamo priložnosti, da srkamo novosti, nova znanja, srečujemo nove, drugačne ljudi, in to nas bogati v celostnem zaznavanju in bivanju v našem primarnem delovnem in bivanjskem okolju, v zavetju svojega doma in družine. Na človeka vpliva mesto kot dejavnik urbanizacije, ugotavlja Anton Trstenjak. Prejšnje razlike v načinu mišljenja so izginile. V knjigi Misli o slovenskem človeku nadaljuje, da so migracije povzročile tudi zmanjšanje dobrodušnosti prebivalcev v mestih. V navedeni knjigi zapiše, da dobrodušnost Mariborčanov (po dunajsko Gemutlieckeit) vidno izginja in tudi Ljubljana je drugačna. Nekateri v Ljubljani imajo neprisiljen nagovor sredi ulice ali v lokalu ali avtobusu že kar za izzivanje, drugi za neresnost ali neolikanost, tretji za znak pijanosti, nekateri svarilno pogledajo češ, kaj hočete … Morda je prav poštenost Ljubljančana, ki jo istoveti z resnostjo, vzrok, da ga star tržaški pregovor pohvali: »Če v Ljubljani na ulici izgubite uro, vam na policiji vrnejo dve.« Vljudnost ima vertikalno, germansko patriarhalno smer, ki se ravna po bretonskih pravilih nadrejenosti in podrejenosti in distanciranosti. Domačnost pa gre v horizontalno smer, je slovensko matriarhalno usmerjena, zato ne pozna prave podrejenosti in nadrejenosti, marveč tovarištvo množice, zaključuje misel Trstenjak.

Naše okolje so ljudje, ki jih imamo radi, s katerimi se srečujemo, smo z njimi zgolj naključni znanci ali pa z njimi po sili razmer delamo v kolektivu. Vsi skupaj delujemo in ustvarjamo v nekem bivanjskem prostoru, okolju, ki je bolj ali manj prijazno in katerega vpliv pogosto podcenjujemo. Vsak od nas poskuša vplivati na svoje ravnanje, um, čustva in telo. Poskuša se obvladati v kriznih razmerah v odnosih z drugimi in drugačnimi. Takšno delovanje je blagodejno, dokler je usmerjeno v oblikovanje lastnega jaza in osebnosti. Tako namreč kot človek in posameznik postajam boljši v duhovnem in odnosnem pomenu. Veliko časa našega življenja preživimo za štirimi stenami v zaprtih prostorih. To je naša služba in tudi naš dom. Toda ta prostor pogosto ni tako urejen in opremljen, da bi se v njem dobro počutili. Posebej velja to za stavbe, v katerih se veliko zadržujemo kot so izobraževalne ustanove in delovno mesto. Tudi v bolnišnicah so pogosto pacienti izpostavljeni bivalnim razmeram, ki slabo vplivajo na njihovo fizično in psihično počutje in posledično na zdravje. Psihologi bivanja so v Nemčiji opravili raziskave o povezanosti stresa in bivalnega delovnega okolja. Ugotovili so, da bivanje in delo v prostoru, kjer je velika električna napetost (računalniki, tv, električna napeljava ...), negativno in celo škodljivo vplivata na posameznikovo zdravje. Posledično se poveča raven stresnega hormona kortizola v telesu posameznikov, ki so sodelovali v poskusu. Terry Hartig z Univerze v Uppsali je s skupino sodelavcev ugotovil, da se je osebam, ki so med opravljanjem delovne naloge večkrat pogledovale skozi okno delovne sobe na drevesa ali lepo naravo, bistveno pozneje povečal nivo stresnega hormona v telesu v primerjavi s posamezniki, ki tega niso počeli. Iz slednja sklepamo, da so produktivnost, prijetno počutje in stres v delovnem bivalnem okolju zelo povezani. Na naše počutje v prostoru pa vplivajo tudi primerne barve sten in velikost oken. Občutenje prostora in ustvarjanje v prostoru na deželi ali nekje izven urbanega okolja posamezniku omogoča tvorjenje novih nevronskih povezav, ki ugodno vplivajo na nove ideje in pozitivno vplivajo na povezovanje in odnose s posamezniki, s katerimi živimo in delamo.

PROSTI ČAS

»Če je delo prisila, je življenje suženjstvo!« Tako je zapisal Maksim Gorki. Posameznik naj bi si prizadeval za kakovostno življenje, ki pa predvsem pomeni zavedanje sebe kot ustvarjalnega bitja, močno samozavest in umerjenost v dejavnost, delo, ki vsakega od nas osmisli, nam da energijo in nas na novo povezuje. Toda ravno v odnosu do našega dela se zrcali naš odnos do svobode, časa, ki nam ostane da se regeneriramo. Naše življenje je gibanje in regeneracija, ki je čas za počitek za obnovo energije za to gibanje. Ta čas poimenujemo prosti čas. Kvaliteta našega življenja je odvisna od harmonije med delom in prostim časom. Samo s kakovostno vzdrževanim ravnotežjem, ki pa ga oblikujemo tudi z drugimi, s katerimi živimo in delamo bomo oblikovali naše fizično in psihično zdravje. Naši odnosi z drugimi se zrcalijo v naših družinskih odnosih, znotraj štirih vogalov stanovanja ali hiše. Vzori vlečejo, ko se dnevno spleta enkratna dinamika vzajemnosti. Povezovanje je nevrobiološko in dedno pogojeno, lahko začutimo drugega človeka na način, kot čutimo sebe. Ker pa veliko ljudi podoživlja, smo vsi do določene stopnje na zelo poseben način medsebojno povezani. Tudi zato sta dom in naše delovno okolje zrcalna sistema naših odnosov, pri katerih prihaja do vživljanja in zrcaljenja nevidnih povezav, ki otroke in mladostnike vodi v življenje. Odrasli pa naj bi se še posebej urili v vzajemnem vživljanju v lastne občutke in občutke drugega.
Gibanje vsakemu od nas pomeni različno izkušnjo in vrednoto: nekaterim dobro družbo, zdravje in počutje, spet drugim preskušanje meje telesnih in psihičnih zmogljivosti. Nekateri bi bili radi hitrejši, drugi bi radi v hoji, teku, kolesarjenju, plavanju zgolj uživali in se prijetno sprostili. Vsak pa ima v sebi željo, kajti gibanje je življenje. Toda med nami obstajajo razlike v tem, kako v nas ponovno prebuditi spontanega bosonogega otroka, ki je nekoč tako sproščeno tekal po zaprašeni vaški cesti ali po labirintih mestne ulice. Gibanje pomeni kakovost našega življenja, ker vsakega od nas po svoje umirja in sprošča telesno ter duševno, dviga samodisciplino in okrepi telo. Nauči nas odnosa do tekmovanja tudi v spoznanju, da obstajajo boljši in slabši od nas. Izjemno pomembno je prepričanje, da vse to z vzgledom prenašamo na naše otroke. Aktivno telesno gibanje je zdravo, če se ga lotimo s pravo mero vneme in strokovnih napotkov, če ne tečemo ali kolesarimo s pritajeno jezo na sočloveka ali v slepem prepričanju, da bomo nekoga premagali za vsako ceno.

Dr. Beno Arnejčič, psiholog

Kultura mobilnosti (Junij 2010)

- Odločiti se za življenje v mestu ali izven njega

- Mobilnost v urbanem prostoru

- Invalid v urbanem okolju

- Razumevanje mobilnosti po spolu

- Zdravnik družinske medicine na razpotju sprememb

- Patronaža v mestu ali vasi se razlikuje

Ta stran pripada Tiskovni agenciji MOREL. Vse pravice pridržane
© Copyrighted design and content. All rights reserved